Gaja Kafe

naja1 · Objavljeno: Sob, 12.04.2008, 7:08 Naslov sporočila: nekje izza sredine

za vse napake ne krivite mojega znanja, temveč nemoč učenja

Gledam oblak prahu, ki se dviguje izpod koles avtomobila. Makedamska pot polna lukenj vodi skozi gozd. Drevja košate veje nagibane nad cesto hladijo sušene žabe. Poletni žarki ne zmorejo ogreti kamenja. Stara lada ziba preparelo telo. Prebudil bi se vsakdo, ki bi zadremal v zatohlem zraku poletnega jutra. V neznanem pričakovanju gledam skozi umazano šipo. Drevje izgine. Prah poleže. Avto zavije na široko cesto. Podoba mesta popolnoma spremenjena. Cesta še v kapljah noči. Sivi bloki s pisanimi okvirji umazanih oken, v katerih se odseva nebo; sonce in oblak. Velik oblak ne zakriva mesta. Bel grad na njem. Na belem oblaku grad, kot mogočna utrdba. Kupole v modrini, okna v ledenem siju, stolpi v trakovih. Sonce čez pol neba, smeječe greje mesto. Vsesela podoba, nenavadna podoba; industrije, delavcev, železnih ometov. Lebdeči grad tako resničen, tako blizu, â€¦ tako â€¦ nedotakljiv. Opazuje ulice, opazuje ljudi, varuje mesto, pred zlobo, pred lažmi. Gledam skozi umazano šipo avtomobila. To mesto, te ulice, mokro cesto, veliko sonce, oblak, grad! Želim sedeti na obzidju, se dotakniti smeječega sonca, stolpe ovite v trakoveâ€¦ . Te želje bodo večno ostale želje. Neizpolnjene, skozi umazano šipo stare lade. Pa vendarle je grad tako resničen. Pa vendarle tako blizu. Tako â€¦ zelo â€¦ nedotakljiv. Gledam. Želim! Avto drsi nad cesto. Nepričakovano zavije ostro v levo. Želje padajo na asfalt. Razbijajo se. Izginjajo. Pogledam gor, v nebo â€¦ in â€¦ grad je še vedno tam! Š ele zdaj se zavem, da nihče ne vozi, da nihče ne sedi poleg mene, da ovinka ni! Na strani se dviguje hrib. Drevesa s pisanimi listi, visoka trava višja od njih. Čisto na vrhu â€¦ grad! Njegov oklep se zliva s soncem. Stolpa segata visoko proti zvezdam. Bel grad lebdi nad mestom. Rumeni grad stoji na hribu. Tako resnična. Tako nedotakljiva. Tako prekleto â€¦ . Ni več avtomobila. Ni več mesta gradov. Ni več sonca. Sredi kolovoza. Sredi gozda. Sama. Š topam. Nihče ne ustavi. Sredi noči. Sama. Fanta prihajata. Slišim njun smeh. Ne da bi me opazila, glasno mimo mene v nasprotno smer. Na nebu polna luna, kot gmota pisanega prahu. Zvezde žareče, žive, se premikajo v temi, kot meduze v oceanu. Vsake toliko se utrne komet in zadane zvezdo in se prah zlije v luno. Nekoliko strašno morda, vendar je lepo. Močneje, močno me privlači, neizogibno, postaja nevarno. Hodim po kolovozu, nekje sredi gozda, ne vem kam grem, opazujem meglico, ki se dviguje iz zemlje. Ne slišim ničesar, le utrip srca, lastno dihanje, vse drugo spi. Ni vetra, da bi šumel v krošnjah. Ni volkol, da bi me spremljali. Sama nekje v noči. Stopim na kamen, ki leži na poti. Odpre se drugi svet. Majhna kot palčica sedim na listu marjetice. Opazujem ličinko, ki leze pod travno bilko. Živordeča koža je prevelika. Njena glava kot â€¦, njen trup kot premalo napihnjen balon. Strah, negotovost. K njej pomolim prst, kot nebi imela druge izbire. Strah, negotovost. Če me požre, me požre, če preživim, se bom brezskrbno predajala soncu na marjetici. Čutim srce, plitvo dihanje. Zamižala bi! Trenutek â€¦ sem vesela, srce se je umirilo. Prijetno mi je, ko se ličinka ne zmeni zame. Zagrize v travno bilko.

V sobi nad stoletno ulico. Nekje na poti v jutro se odmikajo življenja noči. Prihajajo glasovi, mešani med barve, ki prekrivajo oči. Nekdo se odpelje. Mimoidoči. Ptice. V zatišju promet. Z dolgimi lovkami se sonce prebija skozi okno. Soba obrnjena mu nasproti, da me zapeljuje, takoj ko prekrije zvezde. Toplo mi boža obraz, dlani. Tiho prigovarja naj se prebudim. Prezgodaj, da bi brezglavo vstala. Sobotno jutro. Brez obveznosti, ki bi me silila iz toplega oltarja. Š e živi spomini na nepoznane, tihe, čarobne svetove, ki me vsako noč peljejo stran. Stran od pravil, v podobe, ki se zlivajo. Ne spomnim se veliko sanj. Zato jih poskušam vtisniti v spomin, da jih obujam kasneje. Ko ne morem spati, ko želim za hip zbežati, ko leno poležavam na fotelju, ko ... . Pod nežno kožo, ki mi nemalokrat prekrije pogled, čutim utrip. Počasi prebuja se srce. Pretegnem se, kot se pretegujejo elegantne mačke in svoja telesa grejejo pod soncem, dokler jih ne zmoti pasji vrvež. Ne odprem oči. Š e vedno na pol v snu. Ležim na oltarju. Pustitim svetu, da se pred menoj prebudi. Prijetno je poležavati, v sobotnem jutru. Brez hitenja. S sanjami. Nad ulico. Med nočjo, med dnevom. Brzskrbna. Na varnem. V objemu doma. V sobi, ki živi z menoj. Čez noč sem pozabila odpreti okno. V zatohlem zraku
se z nevidnimi žogicami poigravajo besede, vonji, dotiki včerajšnje noči. Nagonsko se prevalim na desno. Da objamem Tino. Da ji s prsti na obraz rišem znane poti. Da se z nosnicam dotaknem rame. Da globoko vdihnem in vonj napolni zaspano telo. Da v zatišju kokosa začutim žensko, ki se je ponoči umivala z milom stare prodajalke. Prijazna ženička že vrsto let prodaja v mali trgovini na robu ulice. Če se dobro spomnim, že desetletje kupujem tu. Premamile so me pisane police mnogih oblik, neznanih vonjev. S prvim korakom sem vzljubila svet, ki ne nosi pečata ulice. Tine ni. Ne leži ob meni! Nežna kože mi razgrne pogled. Sprva zaznam le obrise. Nekaj utrinkov mine, da se oči privadijo. Prah nad oltarjem, knjigami, skozi rahlo melodijo radia riše valove nad menoj. Neskončno bi poležavala; čisto blizu dremeža in še ne prebujena. S spomini nočnih potovanj in hkrati v njeni bližini. Ona, jaz, soba,â€¦.neskončno. Prevalim se na drugo stran. Pretegnem se, kot se pretegujejo elegantne mačke. Noči je konec. Tina sedi na tleh. S skodelico v roki me opazuje. Zazeham v nov dan, z nasmehom na obrazu, s spomini na svet gradovâ€¦ . Ugaja ji, ko se prebudi pred menoj. Ko spim in potujem drugje, me ona boža s pogledom. Ko diham. Ko ležim. Kratki lasje so razmršeni, kot bi me nekje prečesal veter. Sonce na dojki Tini razkriva podobo telesa, ki ga ljubi. Kava, poljub? Glavo naslonim na roko. Gledam njeno podobo v zrcalu pričakovanja neme spremembe. Telo pregrete drugače čuti žensko na oltarju? Bodo neme misli v jutru slišane, vse od zvonov, vse do gradu? Bodo ptice pele uspavanko soncu, ali bodo kljuvale do nemoči? Kepa strahu v žaru belih volkov želi pregnati tople lovke. Danes prva stran pisana drugače, odpira prostor nezlaganim podobam, nedolžnim dajanjem, iskrenemu pogledu globoko izza krhkega ogledala. Ponudi mi skodelico. Ponudi mi cigaret. V sobo riševe kroge dima, da se pod stropom ustvari oblak. Brez dežja. Nikakršnih strel. Brez neurja. S pogledom božam ljubljeno telo. V plesu senc izza mraka mladenka nosi brazgotine tujih življenj. V boju z vrano zmagovalno položi okrušen meč na sveto zemljo. Sodnik v mesečini ji stke srce v tanko mrežo smrtnosti, s sapo o njej, jo ne odreši svoboda zvezd. Med zapovedjo. Med rečenim. Ponosno sedi v plesu lovk. Neučakano strmi v moje oči. Tuljenje volkov predrami zavest med cvetjem severa. V venec speta leta dobivajo pridih praznovanja. V odsevu njenega pogleda sem lepa, pravtako, kot je lepa ona. Čista v nedotakljivi rosi, ki bo s prvih stopinj sprala umazanijo reke, v katero sem desetletja metala vse. In bodo maske padale na beton in se bodo lomile v miljone kosov, se razblinile v kanal in bo obraz ponovno čutil kaplje. Vse to zaradi temnih besed v časniku. Vse to zaradi skrivanja pod tančico lažnjive varnosti. Tečem z belimi volkovi zaradi časa prej, tulim v mesec z željo o jutri. Zlijem se s sobo. Pustim njeno pot jutru. V miru. V tišini. Kot bi čas nekoliko zastal. Nekaj angelskega v laseh. Črni koder ji zakriva otroško brazgotino. Nekoč s kolesom na pločnik, jo je zaznamovalo dovolj, da sem spraševala. Z babico v Reziji. Teden dni v izseljenih vaseh, sva iskali vžigalico veselja na obrazih starcev brez rodov. Drevo izda skrivnost krogov, ko ga ubijemo, podobno gube na licih starcev izdajajo leta. Pod bremenom pokrajine, ki strmo v oblake opozarjala puhle pred padcem, ki v večnih jamah skriva zavetja domačinom, ki s kamnitimi rokami varouje vasi, ki z deročim potokom preplaši najpogumnejše, se tu prebujajo ljudje v stiski za kruh, da njiva prinese dovolj čez zimo, v stiski slovesa najbližjih, brez moči obnove in izseljeni v mesta, s pozabo otroštva na deželi. V kruhu osamljenost in suha žalost, sta naju gnali naprej, da se dotakneva korakov, ki so dihali tu, se prepuščava zgodbam, ki jih nihče ne zapisuje, dotikava hiš, ki jih jutri več ne bo. Cerkev je ostala. Vseeno, če so jo zrire z zemljo roke tujcev. Vem zanjo! Tistim kmetom je bila vnebo. Na visokih stebrih so živeli Angeli. Njihove oči... , kot bi mi govorili, da mi je postalo nerodno. Neslišne besede, besede spokoja, besede toplega, besede ... pravega miru. Na visoki stebrih, Angeli v pisanih oblačilih, nič podobne tistim, kot sem jih bila vajena iz drugih cerkva in knjig. Na pročelju cela mavrica, žive podobe, bolj resnične, lepše... . Tina kot Angel. Tam manjka ena, ki je danes ob meni?
Topla dlan razgrne dan izza toka misli. Nežna sapa na srcu. Prsti se zlijejo v telo. Boža, poljublja ljubljeno na oltarju. Sla nama napolni žile. Ljubiva se. Ljubiva z besedami včerajšnjega dne. Ljubiva s čustvi včerajšnje noči. Dlan nežno drsijo po zaspani koži. Vsak dotik me prebuja močneje. Vsak poljub me bolj vzburi. Nižje. Nižje. S trebuhom se naslonim nanjo. Tiho grebem potno telo. Igra razvrata. Dodikanje cvetov. Zagrizem v vrat, kot bi ji želela izpiti kri. Da ne pustim znamenja, se spustim nižje. Igram se z bradavicama, ki se nemo naslajata na jezik. Z brado po poti soteske na trebuhu, ki se konča, kjer se razkriva njen ponos. Obrne me na hrbet. Mi riše znane poti. Kot bi me njeno telo prekrilo, da se nebi splazila stran. Igrava ritem, da naju odpelje drugam. Primem se za rob postelje, da imam oporo. Opraskana stena, ne spomnim se od kdaj. Sla prepotenih teles. Izdihi..., ne. Telesi kot eno, v ljubljenju naprej. Srce poljubi, poljubi stegno, višje, z jezikom. Z bitjem ponorelih pogledov, se mi razkriva nešteto lepih podob. Obraza čisto blizu, brez poljubov. Njena sapa, nove sledi. Počasi prodira, da zadnji valovi dokončno razbijejo obalo in bo lepša in bo tiha, bo spokojna. V jutru se prebudive skupaj, skupaj pozdravive dan, ki odkriva tople žarke skozi zapah okna. Dan, o katerem ne veva nič in nama bo iz trenutka v trenutek slikal vsebino, njegovo zgodbo najinih življenj. Utrujena se nasloniva na blazine. Š e nekaj požirkov kave. Cigaret. Dim riše dolge lovke sonca, kjer jahajo tihe besede, nemi monologi, polna čustva, katera zaživijo tu. Prijetno zamišljena v svetu, ki mi ga nudi ta ljubezen. Tina položi glavo na trebuh in posluša. Čeprav ne sliši, posluša. Soba, postelja, ona. Prijeten prostor bova zapustili. Tina mora danes na službeno pot. Ne pove več, presenečenje. Oddide predno zapustim topli oltar. Popravim ji lase in poljubim na čelo. Pohiti, priganja jo čas. V siju sreče sem ostala sama. Kaj bom počela danes? Tako lep dan je. V naravo bom šla! Ja, šla bom v naravo. Ure bom posvetila sebi. Prepustila se bom potem prašnih spominov. Pustila naravi, da mi pripoveduje. Pustila socu, da me ovije v zavetje.
Odrinem mehke slike Salvadorja Dalija, čakale me bodo do noči. Kot polž počasi zlezem iz postelje. Začel se je dan! Vstanem, se pretegnem, kot to počno mačke. Nataknem plišaste copate. Pozabim na sanje. Jutranji ritual: kava in cigaret. Ne kava, ki jo kuha Tina, po njej postanem še bolj zaspana. Potrebujem pravo kavo, s kofeinom in okusom. Iščem skodelico, ki se zaspana skriva nekje pod jutrom. Zavrem vodo. Tri žličke kave, tri žličke sladkorja. Stara navada. Kje je šalčka? Največja, vanjo spravim sedem deci. Tri za kavo, tri za mleko in deci, da se prej ohladi. Tina zavija z očmi, vsakič, ko me vidi v jutranjem navalu. Aha, skodelica se skriva pod prtom, da jo lovke ne prebudijo. Nalijem pijačo. Postavim na mizo. Š e pepelnik in cigarete, ki sem jih pustila,â€¦ kje? Gledam, iščem. Aaa, na okenski polici. Točno, tja jih je ponoči postavla Tina. Usedem se na rumeni stol. V jutru vedno namenjen meni. Namenjen času pustiti čas. Tako sem ga vzljubila. Tako je vsako jutro. Nenavadna pot z Njo na razstavo znanke. Sonce je še zehalo. Narava je še dremala. Jutranji ljudje hiteči po opravkih. Vožnja skozi Kranj v nepoznano vasico. Prevzel me je duh kmečkega jutra v oddaljenosti mestnega hitenja. V brunarici sva pili kavo, opazovali dvorec, ki je počasi dobival barvita življenja. Vsako platno - nova zgodba. Vsaka barva - odtenek čustev. Vsaka slika - svojstvena pripoved. Med njimi lomljena ženska: temačno ozadje, živo srce razstrgano v svet. ... Ta zgodba stalni popotnik mojih mislih. Danes moja zgodba življenja? Vetrovno naključje? Mi je tako lepa, da jo želim živeti in jo postavljam v galerijo lastnih platen?... Melodija harfe, s tonom tankih vrvi spremla petje ptic, stoletni kruh na mizi, s spoštovanjem do vseh, ki ljubijo barve, domače vino, trdih rok slovenskega kmeta, za nanos žlahtnih besed v nežni debati povabljenih, igra treh otrok ob ribniku, stara gospa s pahljačo, vshodna eleganca višjih, pri nas simbol širnega sveta, slikarka s kozarcem, obkrožena z znanci, fotoaparat v rokah dečka, ki lovi minljive trenutke, Ona v pogovoru o kruhu, izza svile pogledov spremlja moje gibe in stoli, stoli, stoli. Vseh nemogočih oblik in barv. Kot palčki med jagodičevjem. Vsedla sem se na rumenega z visokim naslonjalom, ki se je hladil pod zeleno vrbo, zaradi drevesa, zaradi barve. Drug drugemu nasproti. Vrba skozi mogočne pripovedi, zavetja ptic, rudečih listov, ki pred zimo prekrijejo korenine, širokega debla, po katerem se pretaka tako nujna kri. Tiho življenje slišano le skozi šumenje krošnje. Stol, kot luč človeka. Elaganten v zelenju živi po smrti, v barvi, v podobi želenega. Zasanjana. Brez časa... . Zmotil me je globok moški glas. Odprla sem oči. Pred menoj je stala bela brada. Neke besede iz zakritih ust. Š ele čez oblak, ki je letel s sokolom, sem razločno videla podobo starejšega moža. Z njegovim perjem na pomladno preprogo, sem razumela besede. Brezčasje se je razblinilo v megli cvetnega prahu in z metuljem poletelo stran. Stegnila sem dlan, da bi ulovila vsaj del redko izživetih sanj. Del, ki bi me varno objel pred hitečim vsakdanom. Brezčasje, ki ga živimo skozi nevarna občutja, ki nezadržno željo bežijo v sanje, za beg iz prostora, ki ga omejuje telo. Namesto brezčasja sem za zapestje prijela starega moža. Nasmejal se je, kot bi tolažil deklico pred gromom. Pomiril me je blisk izpod belih obrvi. Nič več se nisem menila za nedosegljivo. Besede sva podala na stezo negovega dela: človek bolestno želi preseči meje možnega, grebe za nesmrtnost, kot stoli, ki so tu, zaupljivi, nam vsakdan trdna pomoč, z nami, mi na njih... . Vsako jutro ta rumeni stol, ob prebujanju s kavo, iz meje telesa v svobodo, ki je opevana. Saje grenkobe nad skodelico. Ogorek samoten v pepelu. Nasičene misli hitijo, brez pripovedi. Plazijo po brazdah živetega, dovolj, da vem, a ne vidim. Takšno jutro! Razkrivanje zlaganke čustev. Odpiranje obledelih slik. Takšno jutro! Kava in cigaret. Dim pihnem proti oknu. Sonce je prekrilo mali oblak. Na okenski polici sedi ptica. Gleda me naravnost v oči. Odpira kljun. Mi govori? Kaj bi zvedela, če bi jo razumela? Glavo nagne rahlo v desno. Sledim gibu.
Pogled se ustavi na fotografiji babice. Vstanem, poljubim prsta in se dotaknem njenih lic. V odsevu stekla čez obraz, kriči rudeči blok. Za trdimi platnicami, prav toliko krvi, kot v barvi krika. Sprva bele liste, so napolnile rane, je napolnilo veselje. Zgubljena v mestu sem tavala po ozki ulici ob nabrežju. Nisem mislila o poti domov. Želela sem se izgubiti med mnogimi. Želela, da se zabrišejo poti. Goltala korak za korakom. Vlekla nase vse, kar sem zmogla opaziti. Želela stran. Samo stran od znanega. Za blatno šipo včerajšnega neurja, je sivo podobo ulice lomil rudeči blok. Osamljena barva v sivini pisarniške kulise. Sem opazovala sebe? Tudi jaz nisem sodila v prostor, ki so mi ga dodelili. Stala sem, stala, gledala blok...
Pomislim na ptico. Pogledam proti oknu. Leti ptica, leti do neba!