Gaja Kafe

[mantaray]

In še ena bolj eksistenčna...

Jure Vuga - VOLEK

Ob strženu spiralnih stopnic
v sklenjeni vrsti napredujemo navzgor.
Vse kar zaobjema pogled je množica
strumnih nog z odmerjenim korakom,
zlizano platišče rude.

Če neznanec omaga in obleži,
je to za nas kot dolg korak,
napor prestopanja dveh stopnic hkrati.

Po zunanjem robu jaška se
odrabljene postave z vljudno obzirnostjo
spuščajo navzdol. Podrsavanje
jim uliva takt.

Vso svojo skrb posvečamo le temu,
da ne bi napravili sramotne napake.
Da v ozkem, zatohlem rovu
koga izmed nas ne bi zajel preplah,
predčasna misel na izhod,
brezglavo pehanje mimo vrste v neznano.

Po spirali votle hišice polža voleka
prodiramo v sredico. Na čedalje drobnejših,
krhkejših prečkah, se tudi sami zložno krčimo.
Celimo razpoko v točki izvora.

Voda se razlije, ogenj izgori,
potem se obrnemo na petah
in po spiralnih stopnicah korakamo navzven.
_________________
"But up here I am who I am, and if you don't like it, then f**k you man" (Terra Naomi)

[Serene]

Mark Strand, Five Dogs

2

Now that the great dog I worshipped for years
Has become none other than myself, I can look within
And bark, and I can look at the mountains down the street
And bark at them as well. I am an eye that sees itself
Look back, a nose that tracks the scent of shadows
As they fall, an ear that picks up sounds
Before they're born. I am the last of the platinum
Retrievers, the end of a gorgeous line.
But there's no comfort being who I am.
I roam around and ponder fate's abolishments
Until my eyes are filled with tears and I say to myself, "Oh Rex,
Forget. Forget. The stars are out. The marble moon slides by."
_________________
Gentle impulsion shakes me, makes me lighter.

[Eos]

Sicer je otroška, pa kaj...

Ko sem bila še čisto mala,
me teta večkrat je pazila,
igrače mi je kupovala
in na sprehode me vodila.

In ko tako sva z roko v roki
sprehajali se že pred leti,
menda nenadoma hotela
oblake bele sem prijeti.

Zdaj s teto sem le malokdaj,
ker pravijo, da me razvaja,
a jaz vem, da je žalostna,
ko sama se sprehaja.

Oblakov več si ne želim,
naj veter nosi jih s seboj,
sedaj želim si, da bi teta
se spet sprehajala z menoj.
_________________
Ni treba, da veste, kam ste namenjeni - glavno je, da ste na poti.
Robert Frost

[JanisJoplin]

nepredvidljivo in šegavo.
za vedno.
in tudi potem.
predvsem pa neobremenjeno.
s čopičem po platnu.
s črno in zlato,
tudi z drugimi barvami.
po tebi.
narisal ti bom pikapolonico,
luno, parnik in marjetico.
na hrbet.
na trebuh, zraven popka.
na ramo.
nato v staro mesto, k ljubljanici.
v julijski večer.
gola.

/Novica Novaković/
_________________
.. if you're going to San Francisco, be sure to wear some flowers in your hair ..

[nastija]

Hej!!

Ful fajn pesmi ste prispevale, tko, da sem se odločila še jest eno dodat... mal depresivna a vendar...

Ivan Minatti: KO SE ZAVEŠ

Ko se zaveš,
Da si odveč in sam,
Se je neka ura v vesolju
Ustavila:
Tvoja.
Pojdi tedaj,
Zavleci se kot poginjajoča žival
V svoje samoto votlino,
Med sveče kapnikov
Izjalovljenih upanj in pričakovanj,
V brezna padcev,
V labirinte brezuspešnih iskanj,
V izsušeno strugo življenja.
Hladne lovke osamljenosti
Bodo poslej izsesavale upočasnjeno kri
Tvojega bednega životarjenja.
Brez smisla bo čas pronical v lijake brezčasja.
S sigo pozabe
Te bodo prekrivale njegove kaplje
In te spreminjale v okamenelega spačka
Neprepoznavnega sebi in drugim.

Sicer pa je moj najljubši pesnik Dane Zajc. Sem opazila, da ga je aberacija že parkrat uporabila, zato bom jest dodala velikega črnega bika.

Dane Zajc: VELIKI ČRNI BIK

Veliki črni bik rjove v jutro.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Prazni so pašniki.
Prazne so gore.
Prazne so grape.
Prazne kot odmev tvojega klica.

Veliki črni bik rjove v jutro.
Kot da bi brizgala težka črna kri
Pod vršičke temnih smrek.
Kot da bi se nad gozdom na vzhodu
Odpiralo v jutro
Krvavo bikovo oko.
Veliki črni bik, koga kličeš?
Je slast poslušati,
Kako ti vrača odmev
Tvoj zamolkli klic?

Veliki črni bik, brezkrvno je jutro.
Tvoj glas pada v grape
Kot razcefrana jata
Črnih vran.

Nobeden ne sliši tvoje samote.
Nikogar ne napojiš
S črno krvjo svojega glasu.
Umolkni, veliki črni bik.

Veliki črni bik rjove v jutro.
Sonce na vzhodu brusi
Bleščečo mesarsko sekiro.

Lep dan!
_________________
In order to be brave, you must first start by being afraid. For true courage lies in the overcoming a fear, not in his absence. (blue Power Ranger )

[_anja_]

Monika Čuš - Imel je vse

Želi si z njo
zreti v zvezdno nebo,
želi pokramljati o modrini oblakov,
v kapljicah sreče videti njen odsev,

želi si plesati,
čutiti odmeve njenih korakov,
njeno dlan želi skriti v svojo,
želi si, da se vrne čas,
ko sta se skupaj smejala,

želi si njenih pogledov,
njenih žgečkljivih besed,
želi si, da bi jo takrat ljubil kot ona njega,
želi si vse, kar je nekoč že imel,
imel je vse,
česar takrat ni želel - imel je NJO.

[nastija]

Hej!
Mislm, da tale še ni bla...

Dane Zajc: UJETI VOLK

Teči, teči, teči.
Z žametnimi stopinjami.
S prožnimi divjimi nogami.
Teči tiho kot neslišni sivi duh,
Teči po kletki,
Po gnilem listju.

Teči naprej.
Teči nazaj.
Z odprtim gobcem.
Z rdečim jezikom.
Teči kot siva senca,
Siva tiha senca sovraštva,
Siva senca prezira
C kletki.

Teči. Teči. Teči
Tuliti, tuliti
Divje in sovražno.

Kje so svobodne volčje tolpe,
Kje je krdelo sivih duhov,
Ki plava v mleku mesečine
Kot jadrna vražja čreda.
Kje so mehki ovčji vratovi.
O goltati sladko ovčjo kri.
O tuliti. Tuliti.

Zakaj si zatulil, volk,
Kot da bi zatulila zemlja,
Ki jo pritiska gora skal?

Zakaj si zatulil, volk.
Zakaj si zatulil,
Kot da bi imel zadrte v goltanec
Dolge črne trne?
_________________
In order to be brave, you must first start by being afraid. For true courage lies in the overcoming a fear, not in his absence. (blue Power Ranger )

[LoReLei]

Mnogi se ljubijo. Zgoraj, angeli
v nepremičnem etru in kristalu človeškega hrepenenja
spletajo drug drugemu lase, jagodno svetle
in s strukturo hladnih rek. Od časa do časa
ošinejo nerodno ekstazo pod sabo -
gotovo spominja na ptiče brez perja,
ki čofotajo v pomladni luži postelje -
nato neka ženska, pravkar ji bo prišlo,
odlušči zaprte veke moškemu in reče
poglej me in on jo pogleda.

...

Robert Hass - Privilegij bivanja [v: Pesmi, da bi preživeli poletje; prevod: Jana Putrle Srdić]
_________________
Are we human or are we dancer?

[julija]

ČE ŽE PIJEŠ MOJO KOKAKOLO - Andrej Rozman - Roza

Če že piješ mojo kokakolo,
jo pij vsaj iz svojga kozarca

Če že piješ mojo kokakolo iz mojga kozarca,
jo pij vsaj s svojo slamco.

Če že piješ mojo kokakolo iz mojga kozarca in
z mojo slamco, pol jo pij vsaj s svojim gobcem.

[julija]

nekega dne bom umrl.
skoraj gotovo.
tedaj, prosim, ne zapletajte.
ne delajte neumnosti.
ne čečkajte mi bedarij na nagrobnik.
rajši napišite kaj enostavnega.
epitaf.
živel je, skoraj.
pisal je pesmi, skoraj.
poslušal je ramonese
in sonate za čelo.
nato je umrl, skoraj.


Novica Novaković

[VenusFlytrap]

Lucija Stupica: Včasih me prehiti

Ženska, ki jo govorim,
ni vedno ženska, ki jo srečujem.
Včasih me prehiti in potem
je beseda tuje in ti govorim tuje
in nočem, da me ljubiš tujo.

Ženska, ki jo govorim,
včsih zaupa v snežno kepo,
da bo ostala in bo, kot svetloba v temi,
drobila mirne razdalje.

In včasih si želim raztegniti
svoj mali prostor in vanj položiti
druge stvari, prebarvati stene,
odpreti vrata, zapreti vrata, narediti prepih.
Stresti stare preproge,
metulje brez kril, ptice brez petja,
nazaj v življenje, v barvno ogledalo.
Potem sesti v naslonjač,
popiti kavo, pobrskati po usedlini,
osvoboditi nove metulje,
da v taktu svežega vetra
posušijo mokre trepalnice, ki jih,
včasih, namakamo v velike neizpolnjene
ideje, v neizsanjan smeh, spomine.

Žemska, ki jo govorim,
ni vedno ženska, ki jo srečujem.
Včasih se obrne v pravo smer
in takrat veš, da bo ostala.

(V: Vetrolov, 2004)
_________________

I am a Communist and my painting is Communist painting. But if I were a shoemaker, Royalist or Communist or anything else, I would not necessarily hammer my shoes in a special way to show my politics. Pablo Picasso

[julija]

NOVA POMLAD

To tvoje zadnje pismo
ne dela mi skrbi;
ne maraš več me, praviš,
a pismu konca ni.

Dvanajst strani na drobno!
Cel rokopis je to!
Tako obširnih pisem
ne pišemo v slovo.

(Heinrich Heine)

[Nírë]

Super tema, veliko raznolike poezije, odkriješ še kakšega pesnika, ki ti je všeč.

Zagotovo moj najljubši pesnik: Srečko Kosovel

Vihar, vihar

Vihar, vihar mi gre čez pot
in v plašč se moj upira,
zlomiti hoče moj upor,
ne upor, božjast nemira.

Kadar razpne popotni plašč,
kot ptič, rojen v svobodo,
se zdim in s silo dvojnih kril
borim se s to usodo.

Tako grem jaz, tako gre vsak,
kdor čuti cilj v daljavi,
če sila ustavi mu korak,
on se ji zoperstavi.