Zadnje
tedne je spet na tapeti problematika spolne usmerjenosti in identitete v
islamski kulturi in muslimanskih državah. V Iranu je bil usmrčen mlad fant, ki
je bil obsojen posilstva drugega fanta. Leta 2005 se je zgodila še ena
usmrtitev dveh fantov obsojenih podobnega posilstva (povzetek in diskusija: Bill Andrette, Richard Kim). Ko so nekatere
queer organizacije lani razglasile 19. julij za "Mednarodni dan boja proti
homofobnemu preganjanju v Iranu", se je med queer aktivisti razvnela ostra
debata glede vzroka in publicistike za ta protest in medijsko akcijo. Podpirale
so jo razne zahodne organziacije, tiho pa je na primer ostala Al Fateha,
največja muslimanska queer organizacija v ZDA.
Queer
aktivistka Yasmin
Nair in bloger Solomon
Gundy sta povzela celotno debato z britanskih blogerjem in aktivistom
Dougom Irelandom. Diskusija se je tikala politike in vsebine protestne
kampanje. IGLHRC je eventuelno umaknila podporo protestom in organizirala javni
forum, ki se je potem zgodil vzporedno z že prej najavljenim protestom v New
Yorku. (Pripis: tudi slovenske gejevske in lezbične organizacije so javno
obsodile usmrtitve kot homofobne umore.)
Kaj konkretno je torej tako različnega v mnenjih
mednarodnih gej in lezbičnih organizacij in radikalnih queer aktivistov, ko
pridemo do diskusije o homoseksualcih v Iranu?
Gejevske pravice vs. človekove pravice
Tematika
položaja queerjev v muslimanski kulturi in državi je za marsikaterega
zahodnjaka zelo popreproščena v luči zahodnjaških vrednot in našega pojmovanja
"queer enakopravnosti in boja proti diskriminaciji". Za nas so pomembne samo
informacije, da analni seks dveh moških po šeriatskem pravu kaznujejo s smrtjo,
dve ženski pa z bičanjem. Pika.
Iran
je v raznih medijskih kampanjah proti homofobiji v islamu še posebej na udaru.
Mednarodne queer organzacije pišejo izjave v stilu "fantje so kaznovani zaradi
kriminalizirane homoseksualnosti". Trdijo, da so fantje obtoženi istospolnih
posilstev, da bi oblasti preprečile sočutno reakcijo javnosti ali pa, da so se
udeležili sporazumnega spolnega odnosa, pa ga pri taki starosti (pod 18) iransko
pravo ne smatra za sporazumnega in je zato avtomatsko ocenjen kot posilstvo.
Ampak večina sodnih primerov nima jasnih dejstev glede
spolne usmerjenosti obtožencev. Logično, Iran z usmrtitvami krši tako Konvencijo
OZN o otrokovih pravicah kot Mednarodno pogodbo o civilnih in političnih pravicah,
ki prepovedujeta usmrtitve mladoletnikov. V vseh teh primerih Iran namreč na
smrt obsoja prestopnike, ki so ob času storitve kriminalnega dejanja bili
mladoletni.
Kakšen odnos imamo do pompoznega medijskega portretiranja
konflikta med "Zahodom" in "Vzhodom", med "demokratično, humano, sekularno
zahodno družbo" in "nazadnjaško, teokratsko in nasilno muslimansko družbo"? Dve
leti po usmrtitvi omenjenih fantov je jasno, da so queer organziacije sfiltrirale
(namerno ali zaradi površnosti) v svoje izjave za javnost samo določene
informacije o usmrtitvah (1, 2). Vsak primer usmrtitve
fantov obsojenih istospolnih posilstev Zahodni queer mediji in organizacije
obravnavajo podobno.
Besede queer organziacij so v odnosu do Irana podobne
tistim, ki jih Busheva administracija že leta uporablja v vojni proti sovražnim
državam. Queer organizacije zato dodatno krepijo podobo o konfliktu med naprednim
Zahodom in nasilnim muslimanskem svetom. V luči dejstva, da je bila v večini
primerov spolna usmerjenost fantov nedorečena, bi morali mednarodni ugovori
iranskim obsodbam izhajati iz stališča kršitve človekovih pravic in ne iz
gejevstva fantov.
Zakaj se zdi gejevskim aktivistom sprejemljivo ugovarjati
usmrtitvam samo na podlagi trditev, da so fantje nedolžni (s podtaknjenimi
obtožbami) in da so ljubimci? Bi bila smrtna kazen zanje bolj sprejemljiva, če
bi res bili posiljevalci in morilci? Ni tako pojmovanje družbene pravičnosti
zelo omejeno in ozkogledno?
Zahodnjaški gejevski aktivisti in
islamsko-arabski svet
Eden pomembnih ugovorov zgoraj opisanemu pristopu
protestom je tudi dejstvo, da se sami muslimansko-arabski queerji ne
identificirajo z zahodnjaškim pojmovanjem homoseksualne identitete in gejevske
svobode. Precej queer muslimanov je zato ambivalentnih glede aktivističnih
akcij v muslimanskih družbah, ki jih vodijo zahodne queer organizacije. Dojemajo
jih kot nerazumne v kontekstu svoje kulture, družbenih norm in svojega
življenja. To je za zahodnjaške aktiviste težko razumljivo, čeprav bi lahko za
neuspeh svojih kampanj krivili tudi svoj lasten neprimeren pristop k debati o
queerovstvu v muslimanski kulturi in ne samo brutalnosti šeriatskih kazni za
ljudi, ki se samoidentificirajo kot homoseksualeci (in se torej bojijo
izjavljati, da so ponosni geji).
To problematiko je v svojem članku povzel Joseph Massad
[PDF], ki so ga citirali tudi udeleženci že prej omenjene kontroverzne debate.
Kljub včasih zajedljivemu in uporniškemu tonu, da naj "zahodnjaki končno opustijo
svoje pridigajoče in reševalne projekte za uboge Arabce in jih vendarle pustijo
pri miru", je Massadov članek zgovoren opis (neprimernega) odnosa mednarodnih
queer organizacij do queerjev islamske
kulture.
Na kratko: v arabskem svetu moški, ki seksajo z moškimi,
ne veljajo za »geje« in zato ne
potrebujejo "osvoboditve pred preganjanjem". Niso geji, ker je to oznaka in
identiteta, ki prihaja iz Zahoda. Ko zahodni aktivisti vzpodbujajo moške in
ženske, naj se identificirajo kot homoseksualci in poudarjajo svojo gejevsko
identiteto, jih silijo, da se v domači družbi kažejo za "zahodnjaške simpatizerje", ki so prodali
svoje bistvo zahodnjaškim načelom in zahtevam.
Massad
utemeljuje, da je to najpomembnejši razlog, da je homoseksualni spolni odnos
strogo kaznovan (in ne sama spolna usmerjenost oz seksualnost ljudi). Dodaja,
da so ljudje, ki so obtoženi in obsojeni homoseksualne aktivnosti, navadno
tisti, ki vztrajajo v izražanju svoje družbene identitete v smislu zahodnega
razumevanja "biti gej". Muslimanske družbe zavračajo njihovo zahodnjaško
identifikacijo in retoriko, ne same spolne prakse. To izhaja tudi iz dejstva,
da večina muslimanskih družb ne črpa sodne norme iz zakonov, temveč iz Korana in
preroških tradicij (hadith). Le-te pa niso črnobele glede istospolnega seksa
med moškimi, med ženskami pa še manj (več: Brandeis
Feminist Ethics Project).
To seveda ne pomeni, da je obravnavanje homoseksualcev v
arabsko-muslimanskih državah sprejemljivo. Niti ne obravnavanje drugih
družbenih manjšin. Pomeni le, da zahodne queer organizacije škodijo tistim, katerim
pravijo, da želijo pomagati. Silijo jih v sprejemanje zahodnajškega »queer
aktivizma«, "gejevskega naziva" (in jih v nasprotnem primeru oznacijo za
marginalizirane skrite klozetirance) ali pa v nerealizacijo svoje seksualnosti.
Nase zahodnjaške vrednote in logika ne dopuščajo, da v arabska kultura osebne
identitete ne povezuje s spolnimi preferencami posameznika. Ne dopušča
intelektualne in akcijske iniciative iz samih muslimanskih družb, ki bi jo
zahodni aktivisti samo podpirali in ne vodili. Se sliši znano iz boja raznih
družb v ekonomsko nerazvitih in slabo razitih državah za pravično globalizacijo
in proti vstopu multinacionalnih podjetij v njihova gospodarstva?
Queer aktivizem v
mednarodnem in lokalnem kontekstu
Ko
razmišljamo o »mednarodnih pravicah queerjev", je torej pomembno prezrto
področje ravno način, na kakršnega sprejemamo queerje in ljudi, ki so drugačni
od nas. Vsi queerji nismo enaki med sabo, kar ne pomeni, da nimajo tiste
organzacije, ki se okličejo za nase zastopnike, obveze poučiti se o potrebah in
kulturi različnih podmanjšin. Ne morejo se boriti le za tiste queerje, ki se
poistovetijo z neko omejeno definicijo tega, kaj "biti gej" pomeni. Nepoznavanje
kulture in izkušenj muslimanskih queerjev ne opravičuje neprimernih izjav ali
celo akcij v njihovem imenu - in tudi ne pomeni, morajo muslimanski queerji
učiti nas o svoji kulturi ter o tem, kakšno podporo potrebujejo od nas.
Lanska debata je pokazala še eno stran queer aktivizma, ki
je navadno zamolčana v interesu javnega imidža aktivistov. To je način, na
kakršnega najbolj glasni aktivisti obravnavajo tiste, ki se z njimi ne
strinjajo. Ko se je omenjena debata med uradnimi organzacijami in queer aktivisti
začela, se je hitro spustila na nivo osebnih zmerljivk in obtoževanja. Najbolj
odmeven konflikt se je zgodil med enim najbolj vidnih britanskih gejevskih blogerjev,
Dougom Irelandom, in ameriško queer aktivisto Yasmin Nair. Osebne obračune in obtožbe v diskusiji si lahko radoveden
bralec prebere sam.
Način, na kakršnega se je ta konflikt mnenj zgodil, je
relevanten za širšo diskusijo o stanju queer politike in modernega gejevskega
(še vedno ne queer) gibanja. Yasmin Nair sama pravi, da smo queerji navajeni
razmišljati, da je karkoli povezanega z LGBTQ avtomatsko liberalno,
progresivno, dobro, da sploh še nismo razvili načina, na kateri bi bili
sposobni izražat nestrinjanja med nami. Resnično napredno in liberalno gibanje
bi moralo biti sposobno sprejeti in intregrirati nasprotujoča si mnenja in
kritiko, ne da bi takoj zapadlo v osebne napade, obtožbe in diskreditacije.
V prihodnosti bomo slišali še veliko podobnih zgodb o iranskih
mladoletnikih, kaznovanih zaradi istospolnega posilstva. Vsak human človek ne
bo ostal neprizadet ob takih dogodkih, pravi Nair. Pa vendar si je takrat
vredno zastaviti tudi par težkih vprašanj o naši motivaciji za reševanje
muslimanskih queerjev. Kdo pove zgodbo? Kdo jo lahko še potrdi? Kaj v resnici
želimo doseči skozi akcije v imenu zatiranih? Je možno, da je naša potreba po
tem, da druge rešujemo, vzpodbujena tudi z željo, da bi nas oni potem hvaležno
trepljali kot svoje odrešitelje?
Opisan konflikt je eden mnogih podobnih v zahodni Evropi
in v ZDA, ki kažejo predvsem omejeno razmišljanje LGBTQ organizacij. Le-te si v
svoji veličini jemljejo preveč pravic diktirati, kaj naj bi " queer skupnost"
morala podpirati in govoriti. Queer politika na Zahodu je vedno bolj odvisna od
političnih odločitev in cincanja (primer je v uvodu opisano spreminjanje
stališča IGLHRC, drug dober primer pa kritika GLAAD Awards in HRC Awards kot
politično PR-ovskih in odvisnih od donatorjev) in vedno manj odzivna na same potrebe
in skupnostno dinamiko med queerji.
Primer politike, ki ne sledi progresivni in liberalni poti, so prioritete, ki
so si jih v svojem delu zadale Zahodne gejevske in lezbične
organzacije. Vse po vrsti zdaj že skoraj ne glede na državo poudarjajo
uzakonjenje istospolnih porok ter kazni za homofobne napade. Niti prvi niti
drugi cilj ne padeta v kontekst progresivne politike za enakopravno družbo. Oba
poudarjata razlikovanje queer pravic od osnovnih državljanskih in človekovih
pravic ter razlikujeta queerje med sabo. Bolj kot bodo organizacije diktirale,
"kaj pomeni biti in potrebovati kot gej", bo postajalo pomembno, da individualni
aktivisti, intelektualci ter raziskovalni novinarji v svojih pisanjih in delu
uravnotežijo politične tendence queer organzacij.
Preden se bo to zgodilo, bo treba bolj jasno določiti, kaj
sploh so stališča liberalnega in progresivnega gibanja v odnosu do obstoječih
programov večjih formaliziranih organizacij. Besede, da se dela »v dobro vseh
queerjev« pogorijo ob vsaki bolj podrobni analiyi dela organizacij. Vsakič, ko
aktivisti prekupčujejo s pravicami enega dela queerjev zato, da bi dosegli neke
pravice drugega dela (pravice za queer starše, pare, geje, lezbijke na račun
samskih, poročenih, nemonogamnih, biseksualcev, transspolnih ljudi, itd), utrjujejo
vrednostno razlikovanje med queerji. Delo na podlagi prepričanj, kdo je bolj
zaslužen gej ali lezbijka, da si prisluži podporo za neke beneficije, v svojem
bistvu nasprotuje egalitarnemu pogledu na svet, ki ga bojda aktivisti
zagovarjajo.
Adolescenca tudi slovenskega
queer aktivizma
Zakaj je zgornja diskusija pomembna za slovenske queerje
in borce za človekove pravice? Kljub temu, da je Slovenija kulturno zaokrožena,
lahko vsak od nas hitro opazi, da stališča ameriških in zahodnoevropskih
mednarodnih organzacij prihajajo med nas. Preko našega individualnega stika z zahodnimi
mediji in organizirano preko slovenskih formalnih gejevskih in lezbičnih
organizacij - in da se večinoma zgodi, da jih slovenske organizacije nekritično
propagirajo naprej med queerje, od katerih pričakujejo brezpogojno podporo za
sklicane akcije. Primer ni samo kompleksna tematika muslimanskih queerjev,
ampak tudi instant razmišljanja o dragu-transseksualnosti, HIV-u, družini in
poroki kot poglavitnim razlogom za prizadevanje za queer pravice.
Po drugi strani pa so odnosi med slovenskimi aktivisti in
njihovi odnosi do kritičnih glasov drugih queerjev skoraj do potankosti podobni
že prej opisanim odnosom v povezavi med organizacijami in neformalno queer
skupnostjo v tujini. Zgleda, da slovenska aktivistična scena le ni tako
specifična za Slovenijo in naš karakter, da se ne bi v odnosih med ljudmi, ki
se poimenujejo kot advokati zatiranih manjšin, pokazali podobni vedenjski in mnenjski
vzorci kot drugod.
Predvsem se pri nas pozna močna polarizacija mnenj
med radikalnim zavračanjem absolutno homofobne družbe in skrajno konzervativno
težnjo asimilacije v družbo; poudarjanje pomembnosti družine in partnerstva
(queer konservativizem); neobčutljivost za biseksualne in transspolne potrebe;
poudarjanje sovražnosti družbe napram queerjem; osebno napadanje mnenjskih
kritikov.
Čeprav je Slovenija specifična v svojem prostoru, vseeno
odraža splošne družbene probleme in mnenja, ki se jih najde po svoje tudi v
tujini. Ne bi bilo slabo, če bi se vsi slovenski queerji poučili o zgodovini
queerjev in queer gibanj v tujini in o trenutnih diskusijah in oblikah aktivizma med queerji, da bi
jih kritično pobirali iz medijev. Če bi uporabili pridobljeno znanje na
problemih lastne socialne dinamike med aktivisti, vodenja organizacij,
postavljanja programov, spopadanja z marginalizacijo "nekonvencionalnih
queerjev", dialoga s kritičnimi mnenji, bi lahko začeli graditi na pravem
socialnem dialogu na aktivistični sceni in v queer skupnosti. Potem se ad hominem izpadi ob nestrinjanju glede
politicnih strategij med DIHom in ŠKUC-LLom (1,2), s kolumnami Mitje
Blažiča (1,2) ali z reakcijo ŠKUC-LLa
ob dogodku v Orto Baru ne bi razpeljali na način, na kakršni so se.
 |
Družba in ljudje 
