|
|
|
|
Napisala Martis
|
|
02.12.07 |
Ko poslušam kdaj kakšnega advokata za interese
in pravice neke manjšine, me v Sloveniji vedno preseneča tako očitno enačenje
vzdrževanja multikulturne raznolikosti v družbi s tako imenovano politično
korektnostjo. "Politično korektnostjo" v smislu izražanja in obnašanja na en in edini
način, ker je ta način edini pravilni način spopadanja z določeno temo in
pojavom pri boju proti neki obliki nestrpnosti ali za pravice neke slabo vidne
manjšine v družbi, ki je potrebna pomoči. Pozabimo šoviniste v večinski družbi, njih bomo ali prisilili ali pa zmanipulirali v strpnost. En monolitični pogled na svet,
diskriminatoren in omejujoč, se zamenja z nekim drugim, spet jasno definiranim
svetom, ki ima zopet svoja pravila "pravilnega" obnašanja in
govorjenja. V taki situaciji se ljudi še vedno naslavlja z vzvišene distance, le besede letijo iz drugega okna iste hiše. Političnost v "korektnosti" še nikoli ni dosegla, da bi se ljudje v resnici razumeli ob svoji medsebojni raznolikosti in iz tega znali naredit kaj skupno pozitivnega, ne obtičali na okopih, v prikriti nestrpni in nespoštljivi pozi ali se vrteli v krogu osebnih zmerljivk.
Ob taki situaciji me kar stisne pri srcu in si priznam, da me je moje odraščanje
in življenjska pot naučila drugačnega, manj površinskega pristopa k sočloveku.
Da, spremenilo me je tudi življenje izven Slovenije oz. življenje v ZDA, v
katerih so multikulturne kampanje del medijev, državnih ustanov, šol, delovnih
mest, poslovnih načrtov. Smo v Sloveniji sploh pripravljeni in navajeni ceniti
razlikovanje mnenj? Multikulturni dialog mora izhajati iz razvijanja sposobnosti
empatije vsakega človeka v naši družbi do problemov in situacij, s katerimi se
srečujejo drugi ljudje, ne iz učenja in ponavljanja pravilnih besed, ki se jih
potem uporablja v jeziku in pisanju.
Vsak človek že od malega odrašča v družbi, ki je naša življenja, interese,
načine samoizražanja, odnose z ljudmi zdefinirala na podlagi jasnih in urejenih
pravil. Ki so omejujoča in temeljijo na naših lastnostih - spolu, spolni
usmerjenosti, etničnosti, državljanstvu, teži, fizični ali mentalni
sposobnosti, veri, starosti, itd. V družbi se razslojujemo na neskončno
različnih načinov. In kar je še bolj problematično - na podlagi njih tudi
vrednotimo same sebe in svoje socialne kroge. Obstajajo "idealni
ljudje" ("naši") in taki, ki imajo napake in so si sami krivi (ali pa jim je prirojeno),
da niso del izbrane skupine.
Ravno zaradi tega se mi zdi sposobnost multikulturnega pogovora z različnimi
ljudmi pomemben cilj za naš osebni razvoj in za razvoj naše družbe. Empatija v
komunikaciji z ljudmi, s katerimi se absolutno ne strinjamo, vodi tudi v bolj
vseobsegajoče skupne odločitve, kjer močnejši, številčnejši, premožnejši ali
tradicionalno zastopani pokažejo spoštovanje do enakopravnosti tistih, ki so
različni od stereotipnega družbenega ideala.
Za razliko od razlaganja našega sveta v barvah obrobljenih z debelim črnim
flomastrom, multikulturalna sensitivizacija uči raznolike barvne perspektive,
ki se zlivajo med sabo v družbeno-političnem kontekstu. To sicer tudi pomeni,
da sta tak pogovor in učenje o drugačnih od sebe lahko zelo
"neurejena". Meje predalčkov, s katerimi smo navajeni operirati, niso
jasno zdefinirane. Lahko celo vodijo do konflikta v razlikovanju mnenj. Ampak
razlikovanje in spoštovanje mnenj - tudi tistih, ki sprožajo konflikte,
napetosti in poudarjajo razlike - je temelj demokratične človeške skupnosti.
Sami se moramo zavedati tega, da je pomembno vzdrževat forum in dialog tudi s
tistimi ljudmi, s katerimi se ne strinjamo. Po drugi strani pa multikulturni
dialog v empatičnosti do sočloveka ne more dopuščati niti nestrpnih izjav v
dialogu, niti ne sme tako zožiti prostora za izmenjavo mnenj, da se za
izražanje in komunikacijo uporabljajo samo še sterilizirane besede in misli,
brez miselne podlage o tem, od kod izhajajo.
Kako človeku, ki je drugačen od tebe, pokažeš, da poskušaš spoštovati njegovo
življenjsko situacijo, njegove občutke in izkušnje, čeprav se razlikujejo od
tvojih? Nikakor ne s priložnostnim spoznavanjem in sprejemanjem samo
"prijetnih" lastnosti njegove identitete. Kaj mislim s tem? Vse smo v
preteklosti že uživale v različnih kuhinjah, glasbi, zabavnih aktivnostih,
raznih kulturnih in narodnih tradicijah. Le-te je dosti lažje gledat kakor
tiste dele identitete, ki so bolj kontroverzni. Pa če je to identiteta, ki
izhaja iz rase, spolne usmerjenosti, narodnosti, spola... Na kratko, ne moreš
uživati v čevapih s kajmakom in v isti sapi Bosance preganjati iz Slovenije. Ne
moreš se smejati s Salome in hkrati ne poznati osnov življenjskih potreb in
problemov transspolnih ljudi. Ne moreš iskati podpore za svoj prostovoljni
projekt (s čimerkoli se že ukvarjaš) in hkrati vse tiste, ki se ne strinjajo s
tabo, oklicat za debilne sovražnike.
Ko odraščamo, nam okolica in šola velikokrat razlagajo svet in naše identitete
kot nespreminjajoča monolitna stanja. Za razliko od tega lahko že skozi naše
odraščanje opazimo, da privzemamo različne identitete sočasno in zaporedno ter da
je človekov občutek samega sebe nekaj, kar se razvija in spreminja vse svoje
življenje. Vse to seveda na podlagi svojih izkušnje in družbeno-političnega
okolja, v katerem živi. Tudi identitete ljudi okrog nas se spreminjajo. Zato je
neprestano učenje o njihovi osebni in skupinski izkušnji osnovnega pomena za to, da se
lahko vzpostavi razumevanje in dialog med različnimi družbenimi skupinami.
Konstantno učenje in ponavljajoči se dialog, ki pokaže, da si ne domišljamo, da vemo že vse, kar je "vrednega" vedet o našem sogovorniku. Okolja, kjer ljudje ne pokažejo te
empatije in pripravljenosti za učenje ter kako pristopiti k multikulturnem
dialogu, izgubijo atmosfero zaupanja, ker diskusija ne odraža realnih problemov
razlikovanj v njih. Če se v diskusiji ne slišijo drugačni glasovi, še ne
pomeni, da jih ni. Ljudje se jih pač ne upajo izraziti in se poskušajo
prilagajati najglasnejšemu na račun svoje identitete. V Sloveniji ni ene družbene situacije, kjer se ne občuti takšno umetno prikazovanje "sloge ljudstva" in vedno znova na dan butnejo ugovori takšni monolitnosti.
Ko je torej jasno, da nestrpnost v soočanju z različnostjo ni primeren način
obnašanja v družbi ter ko je jasno, da politično korekten jezik in obnašanje ni
ustrezna zamenjava za multikulturni dialog, je potrebno pogledati tudi, kje je
osnovno stičišče za različne ljudi, da sploh lahko začnejo spoznavati drug
drugega in razumeti vzajemne potrebe in probleme. V boju proti nestrpnosti v
družbi lahko zakonsko prepoveš nek jezik ali nasilje, lahko razložiš, zakaj je
neko obnašanje ali jezik nestrpno in neobčutljivo do sočloveka - ne moreš pa od
človeka zahtevati, da v ta proces spoznavanja v resnici prinese samega sebe in
svojo motivacijo. Multikulturni dialog rodi sadove takrat, ko ljudje, ki imajo
različna mnenja, drug drugega ne vrednotijo na podlagi mnenj ali razlik v
drugih osebnih lastnostih. Ko v dialog pristopijo z jasno pripravljenostjo spoznavanja razlik , spoštovanja teh razlik in iskanja stičišč ali načinov sobivanja. In kar naenkrat se več ne boriš proti nestrpnosti, uperjeni proti eni družbeni podskupini, ampak si prizadevaš za enakopravnost vseh v družbi. Spoštovanje, ki ga pokažeš, lahko brez debate zahtevaš zase od taistega sogovornika. In, če je potrebno, uporabiš legitimna orodja pri kljubovanju ektremnim primerom nestrpnosti.
Na forumu Labris smo se zadnja tri leta soočale z različnimi nestrpnostmi in
nerazumevanji raznih podmanjšin oz presekov naše queer identitete z drugimi -
butchic, heteroseksualk, biseksualk, debelih žensk, queer žensk, ki so verne,
poliamorikov, Romov, žensk brez otrok, poročenih lezbijk in biseksualk, itd itd
itd. Nestrpni govor smo vedno prekinile že ob prvih izjavah in forum je varno
mesto za vsako žensko, ki želi izražati samo sebe in svojo življenjsko zgodbo
in potrebe. Drznila bi si trditi, da smo zadnja tri leta vse sodelovale v
delavnici multikulturnega dialoga z ženskami, ki so drugačne od nas. Mislim, da
so se misli in obzorja marsikateri od nas zato razširila mimo ustaljenih mnenj,
ki se preberejo ali slišijo v naših ožjih okolicah ali v medijih.
Naše diskusije se vedno začnejo na sorodne načine. Soočita se mnenje, ki je
dominantno v medijih ali v naši okolici, in mnenje oz prizadetost tistih med
nami, ki jih tako posplošeno obravnavanje v družbi prizadeva in nizko vrednoti.
Ker smo zadnje tedne odprle različne diskusije o biseksualnosti med queerji,
sem zaznala potrebo po nekih skupnih izhodiščih za queerje in strejte, ki bi
omogočala diskusijo naših problemov in potreb. Kje so meje nestrpnega govora,
netolerance drugačnih mnenj, ter kje se začne spoznavanje drugačnih od nas?
Kako se preseže lastne predsodke in se začne pogovarjati vsebinsko, brez
osebnih napadov? Z resničnim namenom razumeti drugacnega in z njim živeti v istem okolju?
 |
|
|
|
