|
|
|
|
Napisala Martis
|
|
24.06.07 |
 David Carter
Parado ponosa se povezuje z junijem 1969, ko so se gostje
gejevskega bara Stonewall Inn v New Yorku uprli rutinskim aretacijam in
nadlegovanju mestne policije. Dogajanje je vodilo v 3 dni protestov in spopadov
s policijo. Mediji in aktivisti so ga poimenovali za Stonewalske nemire
(Stonewall riots) in za začetek modernega gibanja za pravice gejev in lezbijk.
Stonewall je skozi čas pridobil mitološke razsežnosti. Queerji so ga
poveličevali in citirali za inspiracijo za solidarnostni boj, hetero družba pa
za primer nevarnosti gejev in lezbijk. Kar nekaj legendarnih prepričanj o
Stonewallu je v resnici izmišljenih in prirejenih.
Zanimivo pri temu je, da je šele na začetku devetdesetih let
prvič izšla zgodovinska knjiga, ki je popisala in dokumentirala pričevanja o
dogajanju tistega časa. Napisal jo je zgodovinar Martin Duberman (Stonewall).
Na njej ohlapno temelji tudi film z istim naslovom. Pisana je v obliki osebnih
življenjskih zgodb šestih zelo različnih ljudi (katerih življenja so jih
pripeljala v New York), ki so prisostvovali Stonewallskemu uporu in ki so, vsak
zase, po temu dogodku nadaljevali svoj aktivizem. Ko sem knjigo prvič dobila v
roke, sem jo pogoltnila v enem vikendu in
dala mi je močno afirmacijo za moja mnenja in delo med queerji danes.
Pred nekaj leti je še bolj temeljito knjigo o Stonewallu napisal tudi David
Carter na podlagi 10 letnega intervjujanja in raziskovanja po arhivih.
 Poročanje New York Daily News o nemirih prejšnjega večera
Marsikdo ob Paradi ponosa ponavlja mit, da je bil Stonewall prvi
upor gejev in lezbijk proti policijskemu nadlegovanju, ki je združil geje in
lezbijke v boju za pravice in sprožil moderno gejevsko in lezbično gibanje.
Pa poglejmo:
1. To ni bil prvi upor gejev in lezbijk proti policijskemu
nasilju.
V New Yorku je bilo tisti čas prepovedano točiti alkohol
homoseksualni osebi. Policija je rutinsko izvajala racije v barih, kjer so se zadrževale
spolne manjšine. Navadno so aretirali nekaj najbolj očitnih "kršiteljev"
reda in miru (flaming ['feminilni moški] in drag [tranvestiti] queeni ter butch dajkice [možate ženske v moških oblekah]) ter izrekli denarno kazen lastniku.
Tak bar je bil potem normalno odprt že naslednji večer.
Upor v Stonewall Innu se je zgodil v času, ko so se v ZDA in po
svetu dogajali močni družbeni protesti in pretresi. Pred tisto nočjo se je v
resnici že zgodilo nekaj podobnih incidentov v Los Angelesu, San Franciscu, New
Yorku in v Berkeleyu, vendar brez večjega medijskega pokritja in reakcije.
2. To ni bil bar za geje in lezbijke
Stonewall Inn je bil v lasti new yorške mafije in je služil za
shajališče mladih belskih gejev. V bar so spuščali tudi peščico latino in črnskih
drag queenov in transseksualcev, bulldykes (ženske, ki so se oblačile v moška oblačila
in nosile kratke lase) ter "stone butch" žensk (z današnjimi besedami
bi jih večino od njih verjetno poimenovali za transseksualne moške).
Predominantna večina (99%) klientov v Stonewallu so vseeno bili
belski geji srednjega sloja. V svojem strahu pred aretacijo in razkritjem so se
zanašali na to, da bo ob morebitni raciji policija aretirala in nadlegovala
drag queene in stone butch ženske. Taka razlikovanja in izkoriščanje
manjvrednega statusa transseksualcev in rasnih manjšin je bilo v homoseksualnih
barih pogosto tudi drugje.
Na večer, ko se je zgodil spopad s policijo, so zgodovinarji
v baru dokumentirali prisotnost samo ene ženske, ki je (celo) bila
strejt. S policijo se je kasneje spopadala ena stone buch dajkica, ki je
najverjetneje bila transseksualec in ne lezbijka.
Za razliko od legende o Stonewallu, bar tudi ni bil zbirališče
transseksualcev in drag queenov iz rasnih manjšin. Vratar je celo določal,
koliko drag queenov naenkrat so spustili vanj (o tem je veliko govorila tudi
Sylvia Rivera, transseksualna aktivistka, ki ji je legenda pripisala met prve
steklenice proti policistom).
3. To ni bil upor gejev in lezbijk
 Pesmica, ki so jo queeni zapeli ob kan kanu pred postrojeno vrsto policajev
Legendarno je tudi opisovanje situacije, ko so se policisti
zaprli nazaj v bar pred pobesnelo in vsega sito množico. Skoraj zabavni podatek
iz zgodovinskih raziskav je, da je množica ljudi od zunaj takrat le želela
ponoven vstop v bar, da bi lahko nadaljevali zabavo in pitje - policisti pa so
v paniki pred navalom ljudi zaprli vrata. Prav mogoče je, da bi večer zgledal
dosti drugače, če ne bi bili policisti tako reagirali.
Kar Stonewall razlikuje od prejšnjih racij, je to, da na koncu
koncev ostali prisotni vendarle niso pustili, da bi policija maltretirala
tistih par queenov in butchic, ko jih je spravljala v marico. To spoznanje še
danes navdihuje vzdušje in željo po solidarnosti različnih spolnih manjšin v
kljubovanju diskriminaciji.
Še ena stvar, ki so jo zgodovinarji opisali glede tiste noči, je
kompozicija množice, ki se je tisti večer spopadla s policijo. Zelo verjetno
je, da je še posebno v prvi noči protestov pred Stonewallom prisostvovalo kar
zajetno število strejtov, čeprav se jih kasneje v legendi Stonewalla sploh ne
omenja.
Greenwich Village, kjer je Stonewall lociran, je bil takrat dom
mladim hipijem in aktivistom. Mlade je vzpodbujal uspeh množičnih gibanj proti
vojni, za pravice črncev in žensk. Leto poprej so se po celem svetu zgodili
veliki študentski protesti. Tudi v New Yorku so se takrat močno upirali
represiji in diskriminaciji s strani države, policije in vojske. Edina medijsko
pokrita aretacija prvi večer spopada s policijo je zadevala nekega folk pevca,
ki se je v jutranjih urah vračal iz svojega koncerta in ga je policija kot mimoidočega
pretepla.
Tudi iz tega zamolčanega podatka se lahko še danes učimo - boj za
pravice neke manjšine zadeva vsakogar, ki dojema in prepozna zatiranje v svoji
okolici. Queerji ne živimo izolirano v družbi, ampak vsi izhajamo iz družin s
heteroseksualci, iz socialnih krogov s heteroseksualci. Zavedati se moramo moči,
ki jo pridobimo, ko delamo skupaj s strejt podporniki za našo enakopravnost in
sprejetje v družbi - in ko heteroseksualne večine ne tretiramo samo kot tistega
dela družbe, ki ima kontrolo nad tem, ali nam bo pravice dal ali ne.
Na Zahodu se šele v zadnjem času širi tako t.im. queer-straight zavezništvo. Tudi v Sloveniji se bo šele
treba potruditi odpreti dialog in iskati zavezništvo pri tistih intelektualcih,
ki zaščito queerjev pred diskriminacijo vključujejo med osnovne človekove
pravice.
 Michael Duberman
Stonewall velja za dogodek, ki naj bi bil skupaj združil geje in
lezbijke v uporu proti diskriminaciji. Opevana in legendarna solidarnost gejev
in lezbijk po Stonewallu le ni bila tako krepostno etična in enakopravna.
Gejevske in lezbične aktivistične skupine (Mattachine Society in Daughters of
Bilitis) so že naslednji dan dogodke prejšnje noči razglasile za upor gejev in
lezbijk (kljub temu, da je dogodek verjetno še posebej prvo noč sprožila
skupina transseksualcev in podprla znatna množica mladih strejtov). Kmalu sta
se jim pridružili še dve novi skupini, Gay Liberation Front in Gay Activist
Alliance.
Geji in lezbijke so v parih dneh odvzeli pomembno vlogo v
zgodovini queer ponosa prav tistim, ki niso spadali v njihov aktivistični
program. Aktivisti so dogajanje in medijsko pozornost izkoristili za advokaturo
za pravice gejev in lezbijk, torej tistih, ki so se najbolj ujemali s stereotipnim
konservativnim imidžem "dobrega državljana". Transseksualci so si
šele čez 20 let izborili svoje podporne mreže, zavezništva s heteroseksualci pa
so še vedno v izgradnji.
Še danes se pogosto sliši argument, da mora biti parada ponosa v
izgledu in sporočilu čimbolj nevtralna, brez seksualnosti ali frikov (npr.
transseksualci, BDSM praktikanti, dykes on bykes in podobno). V resnici pa je
taksno sojenje o primernosti sodelujočih le zanikanje tega, kar je Stonewall
upor sploh začelo in tega, za kar trdimo, da nam Stonewall danes pomeni. Zanika tudi to, da smo ljudje po spolni usmerjenosti in
identiteti zelo različni. Zanika dejstvo, da socialne premike že od nekdaj
delajo najbolj diskriminirani in da je družbeno gibanje najbolj močno takrat,
ko je čimbolj vključujoče in spoštljivo do človeških razlik.
Dandanes se to kaže predvsem v zanikanju potreb in pomembnosti
biseksualcev, transseksualcev, ljudi med nami, ki ne izgledajo "moško" ali "žensko", so samski ali se ne želijo poročiti ali imeti otroke. To je na žalost egoističen poizkus
prezentacije gejev in lezbijk kakor "homo verzije" povprečnega
heteroseksualca (ali kar naj bi le-ta bil), ki ga zanima le neaktivno družbeno življenje v ožjem krogu svoje družine in ki bo zadovoljen že, če njegov način življenja in potreb ne bosta dikriminirana. Zgodovina gejevskega in lezbičnega gibanja niza primer za
primerom, ko so aktivisti namenoma zanikali in ne podpirali drugačnih od sebe za
to, da bi zase in za svojo podskupino queerjev pridobili drobtinice pravic ali
beneficij.
5. Stonewall ni bil odločujoči dogodek v boju za pravice queer žensk
Ob tem seveda ne morem mimo diskusije aktivizma "po
Stonewallu", da ne bi tudi omenila tega, da so se takrat v ZDA in drugod začele
nove organizacije (GAA in GLF), ki so se razlikovale od starejših (Mattachine
in DOB), vendar so hkrati to zelo hitro postale in bile tudi predominantno
gejevske (moške) skupine.
Lezbijke so do neke mere seveda pridobile z dogajanjem po
Stonewallu, ampak kar se tiče zgodovine boja za pravice queer žensk, so precej večji
vpliv na boj za njihove pravice imele skupine in miselnost feminističnega
gibanja - kljub temu, da se je tudi v feminističnih skupinah predvsem v 70tih
letih močno poznal rasizem in homofobija.
Gejevski aktivizem in subkultura sta se do epidemije z AIDSom
razbohotila v "gejevski free love" življenje v 70tih. Lezbično
gibanje pa je bilo istočasno precej bolj militantno, saj se je borilo tako
proti homofobiji kakor seksizmu. Ta razlika v potrebah in druženju med geji in
lezbijkami se je poznala vse do konca 80tih, dokler se ni queer gibanje (na
Zahodu) vsaj uradno razširilo na "LGBT"je oz "queer"je.
Kljub temu (in še vedno) večina današnjih mešanih skupin za LGBTje ustvarja
hierarhije moških vodij in žensk, ki sledijo.
Te razlike v potrebah žensk in moških v queer organizacijah so še
vedno občutene. Seksizem je še vedno prisoten med queerji samimi. Niti prvega
niti drugega samo poudarjanje zavezništva med geji in lezbijkami ne bo
odpravilo. Še vedno smo si toliko različni, kakor se naše potrebe in interesi
tudi stikajo.
Lekcije Stonewallskega upora odpirajo potrebna vprašanja in iztočnice
za razmišljanje o queerjih in naših odnosih z okolico. Prvi korak k pravemu
legendarno opevanem zavezništvu in solidarnosti bi bilo ravno upoštevanje
diskriminatornih dinamik v odnosu do transev, bijev in žensk v gejevskem in lezbičnem
gibanju - in zavestno prizadevanje gejev za kreiranje primernega delovnega
okolja za vse manjšine.
 John D'Emilio
David Carter: Stonewall: The Riots That Sparked the Gay Revolution, 2004
Martin Baum Duberman: Stonewall, 1994
John D'Emilio: Sexual Politics, Sexual Communities, 1983
 |
|
|
|
