Te dni minevata dve leti, odkar je Gaja Kafe dobil
ime in je bila spočeta ideja virtualne kavarne za slovenske ženske. Portal je
efektivno zamigal šele zadnjega pol leta, saj sva se z Ronjo tačas skupaj z
ostalimi sodelavkami trudili, da se razvije tudi spletni forum Labris in
zapolni tiste potrebe queer žensk ter njihovih prijateljic, ki jim do sedaj ni
se nihče prisluhnil. Delo se bo nadaljevalo.
Ni naključje, da sva ta spletni prostor, preko
katerega bi se lahko pogovarjale in izražale ženske, poimenovali po Gaji,
boginji, ki v mitologiji in verovanjih raznih narodov vzdržuje in rojeva človeštvo,
naravo in svet, kakor ga poznamo.
Same lahko in moramo pokazati kritično dojemanje
sveta okoli nas - iz ženske perspektive.
Ideja se je začela ob tem, da sva z Ronjo v vsaki
diskusiji - o čemer koli že - med drugim vedno zaključili, da v Sloveniji
manjka spletnih medijev, ki bi bili namenjeni ženskam, a nas hkrati ne bi
obravnavali kot primerne edinole za ukalupljanje v predpisani imidž
"poslovno uspešne, brezmadežno modne ženske, ki je kos izzivom v
osebnem/poslovnem svetu ter seveda obvladuje moške in njihovo kulturo iz
planeta Mars". Oz. v queerspeaku,
v predpisani imidž "androgene lezbijke, ki obožuje geje, se na veliko izogiba
‘bi-nebi' biseksualkam, femicam in butch ženskam, in se ukvarja s skrivanjem
svoje spolne usmerjenosti ter iskanjem načina, kako se čimbolj odklopit od
homofobne družbe v svoj svet idilične ljubezni in dveh in pol mačk/psov".
Najine želje za Gajo Kafe so bile in so se vedno
visoko zastavljene. Odzivi, ki smo jih dobile v dveh letih obstoja foruma
Labris, ob formiranju orodja za komuniciranje med ženskami različnih pogledov,
so potrdili, da je vse, kar potrebujemo, možnost za izražanje in odprto
diskusijo, pa lahko druga drugi dopolnimo vsakdanjik in razširimo obzorja. Bistvo
ženskih pogovorov ni sovraštvo do moških, ampak preživljanje enega dela
realnega ali intelektualnega časa med ženskami - če že drugače 24 ur na dan živimo
v heterdominantni, seksistični družbi.
Mislim, da se je pokazalo, da smo in se vedno
potrebujemo načine, ki bi vsem queer ženskam, ne samo lezbijkam, dali možnost
za enakovredno kritično intelektualno udejstvovanje v našem okolju (splošnem in
tistem od spolnih manjšin). In nacine, ki bi queer ženskam omogočili, da pokažejo
svoja mnenja izpod sence gejevsko dominiranega queer okolja ter nam tako vsem
pokazali, kje in kako se zajameta pozitivna ženska energija in ideje za skupinske
projekte.
Življenjske in delovne izkušnje iz Slovenije in
tujine so mogoče povzročile, da take pritiske v ukalupljanje doživljam kot
znatno zožen, neudoben prostor, v katerem ženske (queer ženske pa sploh) nimamo
možnosti, da se izražamo, osebnostno razvijamo in se udejstvujemo v naših
okoljih po svoji največji kapaciteti.
Vsaka od nas je izpostavljena tem pritiskom, iz
okolja ali iz privzgojenih prepričanj, četudi sama pri sebi o njih noče
debatirat na tako cerebralni način,
na kakršen pišem tukaj.
Na primer, na FDV je po pripovedovanju kolegic ena popularnejših
tem za seminarske in diplomske naloge vprašanje, kako Cosmopolitan in njej
podobne revije projicirajo "pravilni imidž" žensk na svojo ciljno
skupino mladih deklet in žensk (vtipkaj Cosmopolitan). Zaključki so seveda vedno isti - da
poenostavljena umetno tvorjena podoba uspešne ženske, ki nam jo vsiljujejo
mediji in marketing, nima stika z realnostjo - hkrati pa močno vpliva na
izkrivljeno in nizko samopodobo žensk, ki poskušajo slediti takim standardom obnašanja
in izgleda.
Ne samo to, realnost naših življenj in priložnosti
v družbi je dosti bolj neenaka in omejena kot si mislimo. Pred kratkim je Urad
za makroekonomske analize in razvoj objavil študijo, ki povzema socialne značilnosti
slovenske družbe in trende zadnjih nekaj let (Socialni
razgledi 2006). Med drugim ugotavlja močno razlikovanje med
vlogo moških in žensk v gospodinjstvih in v dojemanju stresa družinskega življenja
- ženske so na slabšem in bolj obremenjene. Mislim, da se to podobno odraža v marsikateri
drugi vlogi, ki jih ženske prevzemamo v svojem družbenem vsakdanu. Propagira se
v neenakosti pri zaposlovanju ("kdaj planirate pa družino, gospodična"),
plačah, reproduktivnih pravicah, zdravstvu, vlogah žensk v javnem življenju,
javni upravi, politiki, gospodarstvu, umetnosti.
Seksizem nas spremlja marsikje v našem vsakdanu -
in marsikdaj je tudi samim ženskam samoumevno, da se umaknejo moškemu, ki želi
biti vodja skupine ali dogajanja. Če isto želi ženska, se jo hitro označi s
samimi negativnimi karakternimi lastnostmi. Queerji nismo imuni na to razmišljanje.
(Za nas to predstavlja poseben problem, saj si seksističen človek ne more
prizadevat tudi za priznavanje pravic spolnih manjšin - še posebno queer žensk.
Ampak to je tema že za ločeno kolumno.)
Kakšno enakost med spoloma si naša družba sploh želi?
Kakšno neenakost naša država sploh vidi med spoloma? Seveda kot queer ženska
vse to spremljam tudi skozi mavrična očala - biti queer in biti ženska zna biti
nek double whammy, ki mu najlažje kljubuješ
tako, da se izobraziš in razumeš svojo vlogo v družbi in načine zagotavljanja
svojih pravic. Najbolj nazoren primer: v preteklosti so bili projekti za queer
ženske, ki so kandidirali na razpisih Urada za enake možnosti neuspešni z
utemeljitvijo, da bojda to ne spada v vprašanje enakosti moških in žensk.
Taki lapsusi pokažejo, kakšen odnos do žensk in
njihove vloge v okolju (in med nami samimi), je toleriran in sprejemljiv.
Kot je zajeto v par tisoč let stari podobi boginje Gaje,
ženske smo pomembni stebri družbe in države. Razne organizacije za
človekove pravice in OZN že dolgo dokazujejo, da je eden najmočnejših
pokazateljev demokracije in spoštovanja človekovih pravic v družbi povezan z
enakostjo žensk, samoodločanjem o reprodukciji in številu otrok, nivojem
nasilja nad ženskami, in podobnim. Ne glede na gospodarsko razvitost države.
Prav tako ekonomisti pravijo, da je eden najbolj učinkovitih načinov boja
proti revščini promocija ekonomske samozadostnosti žensk. Ker bo vsaka ves prislužen
denar vlagala nazaj v preživljanje, zdravstveno in izobraževalno oskrbo svojih
otrok ali širšega gospodinjstva. Celo Svetovna Banka, ki v razvitem svetu včasih podpira projekte z dvomljivimi ekološkimi in socialnimi rezultati, je na zadnjem posvetu
ekonomsko politiko, ki vzpodbuja pravice in samostojnosti žensk, razglasila za
"pametno ekonomiko".
Zaradi praktične izvedbe te ideje je letošnjo Nobelovo
nagrado za mir dobil Muhhamad
Yunus in Grameen banka, ki jo je ustanovil v Bangladešu. Ta banka je po
nizki obrestni meri posojala denar malim skupinam vaščanov, ki so skupinsko
upravljali z denarjem in skupaj drug drugemu odmerjali in odplačevali t.im.
mikrokredite v zneskih, ki v povprečju niso presegali $300. Na tak način so najrevnejši
dobili možnosti za popravilo svojih hiš, gradnjo vaščanske infrastrukture ali vaščanskih
podjetij, s katerimi se je zvišal dohodek vsem vpletenim. Od začetka je Grameen
banka dajala kredite 50/50 moškim/ženskam, vendar je opazila večji socialni učinek
pri tistih kreditih, ki so jih dobile ženske, zato je zacela ciljati svoje
programe na ženske. Zdaj institucija mikrokredita in primer Grameen banke
veljata za enega najučinkovitejših ekonomskih orodij za boj proti masovni revščini
v nerazvitem svetu.
Pri takih izjavah in študijah me moti, da strokovnjaki
temeljijo na tem, da so ženske samohranilke in skrbnice za širše življenjsko
okolje, ne dotaknejo pa se vprašanj, zakaj je tako in kako bi to stanje
odpravili. Namreč, redkokdaj taka politika generalno dvigne standard celi ženski
populaciji - večinoma samo tistim, ki so dovolj sposobne in imajo priložnost,
da izkoristijo to neenakost v družbi in med njimi samimi. Ne samo to, tako
zracionalizirana socialno/ekonomska orodja za promocijo pravic žensk, so točno
to - orodja. Če se uporabljajo izven konteksta, lahko "ranijo ali osvobodijo".
(Enako bi lahko rekli za ekonomsko in socialno politiko slovenske vlade,
pravzaprav.) Primer so kar problematični učinki implementacij mikrokredita v
Indiji, ki so revne ženske spremenile v delavke v multinacionalnih
korporacijah, ne v nadebudne samozaposlene podjetnice. Tega se je dotaknil celo
Yunus
sam v svojem Nobelovem predavanju, o tem pa opozarjajo
tudi drugi. Podobno se lahko reče na primer o študijah gospodinjstev
samohranilk z nizkim dohodkom.
Problemi, ki se kažejo pri takih poskusih za enačenje
položaja žensk v družbi, pomenijo, da me same ne moremo čakati, da bo nekdo iznašel
čudežne načine spreminjati družbo v našem imenu. Same se moramo angažirati,
vsaka v okviru svojih zmožnosti, predvsem pa z zavedanjem, da izzivi obstajajo
in da je vse, razen nase pasivnosti, pozitiven doprinos.
Slišala sem že vprašanja, zakaj je potrebno imeti
festival ženskih umetnosti Mesto žensk, ali Festival gejevskega in lezbičnega
filma, zakaj se ne integrirata v večje sorodne kulturne dogodke v Ljubljani. Zakaj je
potrebno imeti Labris Party za ženske. Takšne predloge lahko dajo samo tisti,
ki take dogodke ne vmeščajo v kontekst izpostavljanja in odpiranja družbe za ženske
in spolne manjšine, ter posamezne dele med njimi.
Ko enkrat promocija ženske enakopravnosti in pravic
v katerikoli družbi ne bo imela drugačnega (večjega) učinka na družbeno
blaginjo kakor enaka politika usmerjena na moške, bomo efektivno lahko govorili
o institucionalni enakopravnosti spolov.
Do takrat bo vsaka ženska, ki se povzpne nad povprečje
in uspešno udejstvuje v družbi, soočena z odločitvijo, koliko bo ignorirala
neenakost med spoloma in koliko konformizma bo sprejela za to, da bo po družbenih
(umetnih) normah ta položaj obdržala. Podobno se starejše queer zenske z že
oblikovanim profesionalnim in družinskim življenjem, najpogosteje odločajo za
anonimen odklop iz skupnosti queer žensk, saj se jim kakršenkoli stik z večjim številom
queer žensk zdi preveliko tveganje za ohranitev že doseženega življenja. Vendar
z malce razmisleka človek ugotovi, da nobena življenjska situacija ni črno bela
in da se lahko ravno tista sivina najbolj odraža na življenjih vseh nas.
Splošna integracija enakopravnosti žensk v družbo zato
potrebuje gonilnike, ki spremenijo družbo in razširijo razmišljanje ženskam
samim. To je podobno vprašanju kokoši in jajca. Ni napredka brez spreminjanja
okolja in ni spreminjanja okolja brez dvigovanja enakopravnosti pri vsaki ženski
posebej.
Eden izmed najbolj pomembnih in najbolj uspešnih
kreditnih programov Grameen banke so bili stanovanjski krediti, s katerimi so
lahko sposojevalke sebi in družinam zagotovile varen življenjski prostor. V
sprejemnem govoru je Yunus ilustriral, kaj
pomeni za revno žensko in njeno družino, da je lastnica svojega doma. In
komentatorka je te občutke opisala z asociacijo na Virginijo
Woolf in njen esej o temu, da ženske potrebujemo "denar in lastno sobo,
če želimo pisati literaturo". Potrebujemo lastni prostor, v katerem se
bomo izrazile po svoji želji in to prenašale naprej v svoje življenje.
Seveda se v Sloveniji spopadamo z drugačnimi
oblikami neenakosti kakor ženske v Bangladešu. Morda je neenakost v slovenski družbi
celo težje opredeljiva. Spontana potreba po temu, da se imamo možnost izrazit,
pa je enaka. Ni naključje, da ravno januarja ŠKUC-LL odpira vrata novega
prostora v stavbi Lovci na Metelkovi - "Lastno sobo", prostor za druženje,
izobraževanje ter kreativnost lezbijk in žensk, kjer bodo potekale daljše
delavnice za fotografinje, pisateljice, in podobno.
Podobno upam, da bosta Gaja Kafe in forum Labris
vedno bolj združevala ženske različnih mnenj, povezane v ohlapno skupnost za
diskusijo in druženje, od katere bomo vse, ne glede na različnost svojih prepričanj,
razvijale ravno tisti delček v nas, ki nas bo gnal naprej v samozavestno življenje
- boginjo Gajo, kakor se odraža v vsaki od nas.
 |
