|
Prvi december, ki ga slavimo (v
negativnem smislu, kajti pospešeno širjenje virusa HIV prav gotovo ni smeha
vredno) danes, je tradicionalno predvsem namenjen deljenju kondomov. In
prepričevanju moške populacije vseh usmerjenosti, da kondom le ni samo lateks
bavbav in nebodigatreba, ki bo njihovo spolno izkušnjo zbil na minimum in ga
natakneš samo, če ti partner/ka zagrozi, da ti bo pokazal/a vrata spalnice. V
smer proti izhodu iz stanovanja, ne proti postelji. In za moške je stvar
opravljena. Kondom. Za ženske tudi?
Tudi če danes govorimo pretežno o
AIDS-u, ta bolezen še zdaleč ni edina SPB, ki usodno preži na ženske. Vendar
najprej beseda o AIDS-u. Ena preventiva, to je osveščanje žensk o pomembnosti
kondomov, je že obrodila sadove in močno zajezila okužbe žensk pri
prakticiranju neobveznega seksa, torej seksa izven partnerskih razmerij.
Statistika pa žal kaže, da se povečuje število okužb žensk znotraj dogovorjeno
monogamnega partnerskega razmerja, kjer so same monogamnost prakticirale,
njihov partner pa ne. Kar pa ni več medicinski problem, kjer je preprosta
rešitev kondom, ampak sociološki problem izbire pravega partnerja. In nobena
preventiva, ki ne bo upoštevala, da človeška seksualnost ni sestavljena samo iz
mehaničnega spolnega odnosa, ki ga lahko predpišemo kot pravilno zaustavitev
računalnika, ampak je pogojena z načinom življenja, spolno indentiteto,
karakterjem, vzgojo, izkušnjami iz preteklosti, osebnimi ideali. Kondom in
sedanja anti-HIV preventiva je lahko perfektna rešitev za dekleta in mlade
ženske, dokler spolno ekspremintirajo in še ne vzpostavljajo razmerij z moškimi
ali za ženske, ki si razmerij ne želijo in se torej ne pojavi potreba po
opustitvi kondoma (nepraktičnost pri pogostih spolnih odnosih, cena, želja po
zanositvi). Kako pred okužbo zaščititi ženske v resnih razmerjih z moškimi, kar
presega zgolj medicinsko informiranje, je prazno polje HIV preventive v
Sloveniji.
Idejo, da se gresta partnerja pred začetkom opustitve kondomov
skupaj testirati za najbolj pogoste SPB in torej tudi HIV, se v Sloveniji lahko
z »vso pravico« vzame za neizmerno žaljivko, prav tako takega načina zaščite
pred okužbo ne propagira niti medicinska stroka, niti Ministrstvo za zdravje.
Ker se večina moških, ki kasneje okuži svojo partnerko, najprej okuži zaradi
nezaščitenih receptivnih analnih spolnih odnosov z drugim moškim ali zaradi
nezaščitenih vaginalnih spolnih odnosov z rizičnimi partnerkami oz.
prostitutkami, je zaščita žensk v razmerjih tesno povezana s preventivo,
namenjeno moškim. Če spet zanikamo dejstvo, da obstajajo moški, ki imajo
nezaščiten izvenpartnerski seks bodisi z drugimi ženskami ali moškimi in vso
preventivo usmerjamo samo na mlade moške oz. na moške, ki ne želijo razmerij,
to za sabo potegne celo skupino ljudi, ki je ogrožena in ogroža druge, vendar
se ji preventivno in na specifičen način sploh ne posvečamo. Podobno velja za
lezbične in biseksualne ženske bodisi v razmerju z žensko bodisi izven njega,
kjer je prenos HIV-a sam po sebi res zelo malo verjeten, vendar ker imata obe
skupini določeno seksualno zgodovino tudi z moškimi, še malo ni vseeno, ali so
bile ženske in njihovi moški partnerji v preteklosti deležni ustrezne preventive ali ne. Tempirano bombo v
ženskih razmerjih predstavlja predvsem dejstvo, da so ženske ponotranljile
tezo, da je prenos HIV-a z ženske na žensko precej malo verjeten način okužbe
in da torej zanje ni potrebna nobena zaščita in nobena preventiva. Kar za sabo
potegne ne samo HIV problematiko, pač pa tudi problematiko vseh ostalih SPB.
In kdo queer ženske podpira v
takem načinu razmišljanja?
Točno. Praktična ginekologija v
Sloveniji.
Ginekologija je stroka, ki ima
edina zaradi splošne PAP preventive kolikor toliko nemoten dostop do ženske
populacije in ki lahko pomembno vpliva na zmanjšanje rizičnega spolnega vedenja
žensk in s tem na zmanjšanje okužb s SPB. Nujen sestavni del ginekološkega
pregleda vsake ženske je tudi svetovanje o varni spolnosti in zaščiti pred
nezaželeno nosečnostjo. Osveščanje žensk o različnih metodah varne spolnosti in
o različnih metodah kontracepcije ni dobra volja ginekologa/inje, ampak
dolžnost. Vendar je treba povedati, da v Sloveniji ginekologija to svojo
dolžnost opravlja malomarno, stihijsko in povsem brez posluha za specifiko
svojih pacientk.
Narejena ni bila niti ena relevantna raziskava, ki bi zajela
populacijo spolno aktivnih žensk in določila vsaj osnovne podskupine, na
podlagi katerih bi potem lahko določili specifično preventivo, ki jo je dolžan
poznati in izvajati vsak ginekolog/inja. Splošna nepoučenost praktičnih
ginekologov/inj na primarni ravni o različnih variacijah ženske seksualnosti in o
pomenu različnih spolnih indetitet, ki se odraža tudi v komunikaciji s
pacientkami, je eden glavnih, če ne kar glavni razlog, da se začnejo vse
ženske, ki ne spadajo v paket standardnih nenosečnih žensk (v partnerstvu z
moškim in v glavem zaskrbljenih zaradi nezaželene nosečnosti), na daleč
izogibati ginekoloških ordinacij. Tako ne povečajo samo možnosti, da se jim bo
zaradi opuščanja PAP testov in okužbe s HPV razvil rak na materničnem vratu do
stopnje, ko je zdravljenje slabo učinkovito ali celo nemogoče, pač pa se še za
en korak oddaljijo od edine stroke, ki bi jim morala podati relevantne odgovore
o varni spolnosti, čeprav ta ni heteroseksualna in ki bi morala poskrbeti tudi
za njihovo ginekološko zdravje, saj so tudi queer ženske plačnice v blagajno
ZZZS, čeprav na področju ginekologije iz nje dobijo neprimerno manj kot
heteroseksualne ženske. Ginekološki pregled in svetovanje že tako ali tako
spadata med najbolj neudobne in psihološko delikatne zdravstvene preglede tudi
za heteroseksuane ženske zaradi intimnosti, tako telesne kot psihološke, v
katero poseže ginekolog/inja.
Vsak ginekolog/inja bi se moral/a že po strokovni
in nazadnje etični plati zavedati in upoštevati, da mora varovati dostojanstvo
svoje pacientke in ji omogočiti kar se da spodbudno atmosfero za odkrit pogovor
v njenih seksualnih praksah. Nedopustno je, da ginekolog/inja uporablja domače
izraze namesto strokovnih (»nedolžnost« namesto »pretrgan himen«, »spolni
odnos« namesto »penetracija, vaginalni spolni odnos«), da predpostavlja spolno
usmerjenost svoje pacientke, namesto da jo jo najprej vprašal/a po tem, da v
pogovoru enači spolni odnos ali pretrganje deviške kožice s penetracijo v
heteroseksualnem spolnem odnosu in obravnava svoje spolno aktivne queer
pacientke kot »nedolžne« ne pa podlagi
anatomije, ampak sociologije, da jim ne zna ali noče svetovati o varni
spolnosti z žensko in tako naprej, kajti navedeno so samo najbolj pogoste
izkušnje queer žensk v ginekoloških ordinacijah. Ta trend se nadaljuje v
lekarnah, kjer tudi v tujini redkih, ampak vsaj obstoječih načinov zaščite za
ženske, recimo dental dam, pri nas sploh ni in prav tako noben/a farmacevt/ka
ni usposobljen/a za svetovanje queer ženskam, ker je logična posledica
neobstoja študij na to temo in neobstoja zdravstvene preventive na to temo.
Iluzija je pričakovati, da se bo
ginekološka stroka zbudila sama od sebe. Ker se ji ni treba. Ker ni nobenih
pritiskov ne s strani queer pacientk, ne s strani queer aktivistov in združenj,
ne s strani Ministrstva za zdravje.
Queer pacientke pa lepo mirno še
naprej plačujejo v zdravstveno blagajno in se izogibajo ginekoloških ordinacij.
Sanjske pacientke vsake države.
 |
