To, čemur roža pravimo, dišalo
bi prav tako lepo z imenom drugim…

Romeo in Julija, Shakespeare (prev. Župančič)

Dva pojma sta lahko v esenci enaka kljub razlikam v poimenovanju.

Ampak, ali se lahko zgodi, da jezik v praksi determinira – celo propagira - različnost nečesa, kar je v bistvu enako, pa ta enakost ni jasno priznana, pokazana, izrečena? Lahko jezik deteminira celo naša mnenja, ki se tičejo razlik/enakosti med dvema pojmoma? Je celo lahko orodje diskriminacije?

Je pomembno, kako se poimenujemo in kako nas poimenujejo drugi? Nekaj sem o samopoimenovanju med spolnimi manjšinami in o poimenovanju s strani družbe že pisala.

Pri tem opažam, da spolne manjšine med samimi sabo in v boju za svoje pravice vedno znova težimo k temu, da poškusamo poudarjati svojo enotnost in homogenost. “Proti predsodkom večine se lahko borimo samo združeni v svoji želji po doseganju naših pravic.”

Ampak hitro se pokaže, da v teh poskusih "enotnosti" celo med nami samimi (spolnimi manjšinami) “večina” zdominira drugačne od sebe. Bori se za “povprečnega geja ali lezbijko”, na stranski tir pa postavi ljudi, ki izgledajo, se obnašajo ali ljubijo izven konceptov, ob katerih se “večina” dobro počuti. Tako torej nastanejo normativna razlikovanja med geji in “tetkami”, lezbijkami in femicami ali možacami, lezbijkami in biseksualkami, monogamnimi geji in tistimi, ki samo fukarijo, obsojata in enacita se biseksualnost in poliamorija, da o močno poniknjenih transseksualcih niti ne govorim….

Problem pri vsem temu je, da svoje enakopravnosti (na nivoju človekovih pravic) ne bomo dosegli s poskusi prijagajanja na zahteve po asimilaciji, s katerimi se srečujemo v družbi – ampak samo tako, da širsi družbi pomagamo pri sprejemanju drugačnosti na splošno. Gre se za vlogo in enakopravnost spolnih manjšin, ne ene spolne manjšine, v družbi.

Naša družba vse člane na splošno rada ukaluplja v stereotipe ter jih omejuje v identiteti. Dokler bomo tudi mi sami igrali igro poskusov izpolnjevanja “heteroseksualnega” stereotipa – kljub naši heterogenosti – bodo naše pravice vedno podrejene zahtevam hinavcev in predsodkarjev.

Mi se torej trudimo, da bi pokazali, da nismo prav nič drugačni od heteroseksualcev razen po izbiri svojega življenjskega partnerja ali partnerja za seks, kljub temu, da smo si različni. Širša družba, heteroseksualna večina in država pa po drugi strani v svoji retoriki vedno znova težijo k temu, da poudarjajo našo "preveliko" različnost od sebe ter nam ne priznavajo enakopravnosti, čeprav je vsaka humana družba sožitje raznolikih delov.


En tak primer je na primer razlikovanje v enakosti pravic, ki izhajajo iz zakonske zveze dveh različnospolnih ljudi v primerjavi z registrirano skupnostjo istospolnega para.

Debata, ali naj “homoseksualci” (kaj pa biseksualci?) imajo pravico do "poroke”, zajema razprave tako o pravicah iz zakonske skupnosti kakor diskusije o temu, kako se bo taka skupnost poimenovala.

Nasprotnikom “queer porok” je lažje zagovarjat diskriminacijo spolnih manjšin, če koncept “zakonske zveze” še obenem definirajo kot “one man, one woman” vezo, kot se to dogaja v ZDA.

Nekateri med nami pravijo, da imajo raje nekaj pravic kakor nič. Da se vse spremembe dogajajo počasi. Ampak zgodovina nas uči, da človekovih pravic ne moreš urejati “malo po malo”. Ali jih imaš, ali pa jih nimaš. Zelo poučni so na primer primeri iz boja za enakopravnost temnopoltih Američanov, za enakopravnost žensk, za pravico ženske do samoodločitve o reprodukciji….

Primer?

V ameriški zvezni državi New Jersey je pred dobrim mesecem dni državno vrhovno sodišče razsodilo [PDF sodbe], da ustava države New Jersey ščiti pravico istospolnih parov do poroke in vseh pravic, ki iz zakonske zveze izhajajo. Zakonodajalnemu telesu je naložilo, da v 180 dneh sprejme zakon, s katerim bo istospolnim parom omogočilo uveljavljanje teh pravic (1, 2).

Zataknilo se je pri “poimenovanju” te skupnosti. Večinska sodba je namreč zakonodajalnemu telesu dovolila, da se samo odloči, kako bo te parnterske zveze poimenovala. Torej, ni nujno, da bodo to “zakonske zveze”, ceremonije pa “poroke”.

Queerji v New Jerseyu so na poti pridobitve popolnoma vseh pravic iz naslova zakonske zveze – zakaj je veselje ob sodbi potem spremljala tudi grenka reakcija (1, 2)?

Ker vemo, da je formalizirana enakopravnost spolnih manjšin v družbi potreben, ne pa deterministični korak naprej k temu, da bomo lahko v družbi živeli enakopravno. Brez fobičnih izjav in nasilja nad nami. “Poroka” je “poroka”. Moji heteroseksualni prijatelji razumejo ta odnos in se do moža ali žene obnašajo s potrebnim spoštovanjem. Po parih mesecih se ne sprašujejo, če je par še vedno skupaj. Ne zatika se jim pri izbiri poimenovanja “prijateljica”, “partnerka”. Pri urejanju uradnih poslov vloga zakonca nekaj pomeni….

Logo festivala Open Doors

Enakosti spolnih manjšin v družbi nikoli ne bo moglo biti “na pol”. Lahko, da jo bomo dosegli po korakih, ampak enaki ne bomo nikoli, dokler se ne bo spremenilo tako formalno kot družbeno ravnanje z nami. Vsaka pridobitev delne pravice ne sme postati predmet prekupčevanja z našo identiteto/identitetami in položajem v družbi.

Zato je pomembno, da sami pri sebi ozavestimo, kako pomembno je, da tudi priznamo raznolikost in enakopravnost vseh spolnih manjšin in identitet med nami. Da ni dovolj samo prazno operirat s kraticami “LGBT” ali “queer”, če naša dejanja ne priznavajo enakovrednosti tistim, ki so različni od nas. Takrat bomo res močni, skupaj v svoji raznolikosti, tudi širši družbi postavili ogledalo, da se zamisli nad svojimi diskriminatornimi in fobičnimi predalčki.