|
|
|
|
Romi so drugačni, mi pa tudi |
|
|
|
|
Napisala klarisa74
|
|
02.11.06 |
 Ob zadnjih dogodkih sem se spet spomnila na svoje izkušnje z Romi. Verjetno jih je bilo veliko več, kot jih ima povpračen Slovenec v celem življenju. In niso bile vse slabe.
Nekoč davno, ko sem bila majhna in sem hodila v osnovno šolo, sem živela v Mariboru. Pod naš šolski okoliš je spadalo kar veliko romsko naselje, za katerega še danes ne vem, kje je sploh bilo. Tako smo imeli v šoli precej romskih otrok. To so bili tisti časi, ko je bilo v generaciji toliko otrok, da smo preplavili šolo. Štirje oddelki po 30-33 učencev. Romov je bilo kakšnih deset odstotkov. V vsakem oddelku po nekaj. Večina otrok se jim je izogibala, kolikor je bilo mogoče. Delno zaradi tega, ker so malo čudno govorili. Delno zato, ker so bili nekateri malo manj umiti. Najbolj pa zato, so jim starši prepovedali, da jim hodijo blizu. Ker so Cigani črni, umazani, imajo uši in so grozni.
Bili pa so ti ciganski otročki tudi prava mala banda. V šolo so jih pripeljali starši posamezno, med odmori so se zbirali v večje skupine in ko po koncu pouka so se skupaj odpravili domov. Pred tem so ponavadi ustrahovali otroke poštenih državljanov. Bili so nasilni do vsakega, ki se jih je drznil grdo pogledati, branili so se med seboj. Takšne enotnosti med ostalimi otroci ni bilo najti. Večina otrok se jih je bala.
Jaz pa sem bila pod njihovo zaščito. Ker je bila ena romska deklica moja najboljša prijateljica. Prve tri razrede sem bila bolj osamljen otrok, brez pravih prijateljic. V četrtem pa smo imeli poseben režim, uspešni učenci naj pomagajo tistim ˝slabšim˝. Prvi šolski dan je naša tovarišica pogledala redovalnico tretjega razreda, nas razdelila na pametne, neumne in povprečne ter neumne posedla po sprednjih klopeh. Nato je k vsakemu slabemu učencu moral prisesti en dober. Dobri smo imeli to čast, da si izberemo svojega luzerja. Učiteljica je vprašala, kdo želi prevzeti majhno romsko deklico v prvi klopi. Ni bilo ravno pretiranega navdušenja. Učiteljica je že začela gledati po redovalnici, kdo je najbolj primeren, dovolj pameten, da bo NJO uspel spraviti k učenju. Potem pa sem se jaz javila. Sama od sebe. Učiteljica par trenutkov ni prišla k sebi od presenečenja. Zakaj sem se javila? Verjetno zato, ker sem bila ravno toliko osamljena kot tisto mičkeno dekletce v prvi klopi. Vsi ostali romski otroci so dobili svoje nadzornike po izboru in ukazu učiteljice.
 Tako sva se s to romsko deklico začeli družiti. Sprva bolj ˝po uradni dolžnosti˝, nato tudi v prostem času. Bila je iz velike družine, njena mama je imela devet otrok. Delal je samo oče, pa še to bolj občasno. In to v časih, ko so vsi imeli službe. Njene šolske zadeve so bile med zadnjimi na listi prioritet njenih staršev. V šolo nikoli niso prišli. Pravzaprav so učitelje in socialne delavce videvali samo takrat, ko so le-ti prišli k njim zaradi prekrškov njihovih sinov. Ampak ta deklica je bila čisto normalen otrok, nič nasilen ali problematičen, razen učno. Z malo pomoči je pri šolski snovi napredovala. Potem pa je nekje sredi petega razreda izginila. Kar naenkrat je ni bilo več v šolo, prav tako ne njenih bratov in sester. Čez kakšna dva tedna smo izvedeli, da se je družina odselila. Odšli so v Srbijo. In niso bili edini. V naslednjih letih je večina romske populacije nekako izginila iz tiste soseske. Ljudje so si oddahnili, da smo se rešili Ciganov.
V vsej tisti množici Romov sta bila samo en deček in en ati, ki sta se neromskim ljudem zdela ˝normalna˝. Ati je imel dobro službo, lepo je govoril slovensko, sicer z rahlim naglasom, ampak ljudje so mu šteli v dobro, ker se ˝tako trudi˝. Njegov sin je bil vedno umit, počesan in oblečen v spodobna oblačila. In bil je edinček. Ampak ta otrok je bil izobčen iz družbe na obeh straneh. Romi ga niso marali, ker so smatrali, da je preveč prevzeten, Neromi pa ga niso marali, ker je bil vseeno Cigan in črn. Ta deček je bil v drugem razredu malo zagledan vame. Enkrat se je prikradel za moj hrbet in mi dal lupčka na lase. Fantje so ga zato namlatili. Ker ni bil naš.
Potem dolga leta nisem imela nobenih osebnih stikov z Romi. Videla sem jih v naselju na Barju. Vsakič, ko sem se peljala tja na obisk k sorodnikom, so me posebej opozorili, naj si dobro ogledam njihovo svinjarijo in klump, ko se bomo peljali mimo. To je bila čisto prava atrakcija. Dejansko edina prava zanimivost na Barju. In ko smo prodali hišo v Mariboru, smo jo prodali eni družini, ki je želela na vsak način čimprej iz svojega stanovanja v centru mesta, ker so v njihovem bloku živeli Cigani. Njihovo življenje je bilo neznosno. Dejansko si niso upali iz stanovanja, če ni bilo nujno. V sosednjem stanovanju je živelo kakšnih dvajset Romov, higiena obupna, glasba bučna in tisti njihovi mali pamži so kradli kot srake. Tudi če so bili ljudje v stanovanjih, so se ti mali lopovi prikradli noter in pobrali vse, kar so uspeli, preden je lastnih pogruntal, da ni sam. Družina je bila na koncu z živci, ata je dodatno delal, da so spraskali toliko denarja, da so lahko kupili hiško in pobegnili iz tistega bloka.
 Nato sem imela čast videti dolenjske Rome. Te, o katerih se zadnja leta govori na televiziji. Prijateljica me je peljala v avtu in malo pred romskim naseljem me je opozorila, da bom videla nekaj šokantnega. Kaj pa je lahko tako šokantnega? Saj sem se nagledala romskega naselja na Barju. In spoznala Romov, kolikor hočeš. Potem pa je avto pripeljal izza ovinka in zagledala sem to naselje. Šok ni dovolj močna beseda. Oči so mi padle iz jamic. Niso me presenetili kupi smeti in raznovrstnega odpada. Niti specifična arhitektura, tako značilna za romska naselja. Šokirali so me kabli, ki so jih Romi iz daljnovodov speljali do svojih razpadajočih bajt. Sprva mi sploh ni bilo jasno, kaj gledam. Preveč absurdno. Niti Romi niso tako prismuknjeni, da bi vodili kable iz daljnovodov pod napetostjo 20kV. Te zadeve samo na daleč pogledaš, pa te ubije!!!! No ja, očitno SO toliko prismuknjeni. Kako je njim, ki večinoma še brati ne znajo, uspelo napeljati elektriko iz daljnovoda, pa pri tem ostati v nespraženem stanju, mi ostaja skrivnost. Enako tudi dejstvo, da je to v naši državi sploh mogoče. Da policija in Elektro ne ukrepata. Baje vsake toliko odstranijo tiste kable, pa jih Romi takoj nazaj postavijo. Kakšne bolj trajne rešitve pa ni. Dokler ne bodo v to romsko naselje priklopili elektrike na normalen način, tako dolgo jo bodo Cigani kradli. Ampak to naselje je nelegalno, zato pač ni videti, da se bodo stvari v doglednem času uredile.
Nekajkrat sem imela priložnost videti prav neverjeten prizor, navadno na cesti. Pravi pravcati ciganski voz. Vleče ga shirano kljuse, voz vodi ciganski ata, na njem pa se pelje nekaj otrok in kakšna ženska. Vsi so tako umazani, da je težko določiti, kakšne barve naj bi bila njihova oblačila. Skoraj jih prej zavohaš kot vidiš. Vse skupaj je videti kot prizor iz srednjeva veka. Tako družina potuje po vasi, berači, pobira odpadke, nadleguje ljudi, tudi ukrade kaj. Ljudje se jim izogibajo, pred njimi zapirajo vrata. Ampak to niso klasični dolenjski Romi, to so izjemni primerki. Klasični Romi živijo v naselju, ki krade elektriko, vozijo kakšne razpadle in neregistrirane avte, živijo od socialne podpore in priložnostnih del, bolj ali manj nelegalnih. Imajo tudi gručo otrok, ki jih celo pošiljajo v šolo. Vsaj večino časa. Tam pa vsi vihajo nos nad temi otroki. Ker smrdijo. To niti ni presenetljivo, glede na to, da v svojem naselju vode nimajo. In je tudi ne bodo dobili, ker je naselje nelegalno.
Odkar sem imela priložnost od blizu videti njihove bivalne razmere, malo spremljam, kako se rešuje problematika dolenjskih Romov. Vse skupaj je eno nakladanje in preseravanje. Nihče od odgovornih nima poguma, da bi se lotil celostnega reševanja problema. Ne moreš zahtevati od Romov, naj se ˝civilizirajo in kultivirajo˝, če jim ne daš možnosti, da zaživijo kot ljudje. Z vodo, elektriko in cesto. Naj bodo bolj podobni prekmurskim Romom. Kako pa si lahko podoben komurkoli, če ti nihče ne da dela, če nisi pismen, če ti nihče ne nudi drugega kot očitkov, grdih pogledov in obsojanja, ker si dobil vsaj socialno podporo.
Pa še nekaj o prekmurskih Romih. Tudi njih sem imela možnost spoznati. Kot učiteljica njihovih otrok. Romi v Prekmurju nimajo po deset ali petnajst otrok. Pa tudi to ni več v redu, zaradi tega primanjkuje otrok za ohranjanje razredov. Romski otroci so učno in disciplinsko problematični. Hja, kaj pa lahko pričakuješ ob nepismenih starših. Starši navadno ne spremljajo šolskega dela otrok. Zakaj pa bi ga, če je šola potrata časa. Oni že vedo, nikoli niso hodili v šolo, pa čisto normalno živijo. Pravzaprav, mnogi imajo več denarja, kot sem ga imela jaz kot visokošolsko izobražena učiteljica. Znajdejo se. Na tak ali drugačen način. In poskrbijo zase bolj, kot znamo to mi. Zakaj bi potem gnjavili otroke s šolo, če pa imajo oni drugačno šolo, ki jih bolje pripravi na življenje.
 Velikokrat sem bila presenečena nad dejstvom, da romski otroci niso nič manj brihtni kot ostali. Sčasoma sem spoznala, da sem tudi jaz obremenjena s predsodki. Romi niso neumni, niso nesposobni, niso leni. So pa neuki po naših standardih. Imajo drugačne vrednote in pričakovanja. Mi pa od njih pričakujemo, da jim bodo pomembni šolski uspeh, redna služba, naše vrednote in da bomo čim bolj podobni nam. Živijo v naši državi, zato morajo sprejeti naše standarde. To od njih zahtevamo. Država, sosedje, vsi. Zahtevamo. Včasih se nam celo smilijo, posebej otroci. Hočemo jih integrirati. Da ne bodo moteči za poštene državljane.
Meni se ob tem postavlja vprašanje, koliko naj bi bili Romi integrirani, da ne bodo moteči? Bo dovolj, da nehajo krasti in se začnejo bolj umivati? Dvomim. Moteči bodo vedno, ker mi ne trpimo manjvrednih kast. Ker smo mi bolj civilizirani. V času, ko sem poučevala romske otroke, me je zamikalo, da bi se naučila njihovega jezika. Pa tega nisem upala priznati sodelavcem. Zmotilo me je to, da nad njimi samo vihamo nos, nihče pa se jih ne trudi razumeti. Dokler se v glavah in srcih ljudi ne bo spremenilo razmišljanje, da se lahko tudi od njih nekaj naučimo, da si tudi oni zaslužijo, da jih spoštujemo, dokler bomo do njih vzvišeni, tako dolgo nam bodo vračali s kriminalom in sovraštvom. Mislim, da je pot k rešitvi problema v tem, da moramo najprej spremeniti sebe, potem lahko pričakujemo to tudi od njih.
Komentiraj na Forumu Labris...
 |
|
|
|
