Včeraj sem bila na poroki – svoji poroki. In to že drugič!

Pravzaprav to ni bila poroka. Bila je registracija istospolne partnerske skupnosti z mojo partnerko, ampak jaz to raje poimenujem kot »poroka« in »žena«.

To je bila že najina druga registracija, ker sva dveh različnih državljanstev in ne živiva v nobeni od najinih domačih držav. Zakonodaje po različnih evropskih državah na žalost niso usklajene in med sabo ne priznavajo registracij istospolnih partnerjev. Zato sva se raje dvakrat poročili. To nama tudi da priložnost, da praznujeva z večimi ljudmi. Prvič sva se poročili v Nemčiji, zdaj pa sva se v Velenju.

Priznati moram, da se kljub temu, da sem z ženo že dolgo časa, še vedno nisem naučila slovenščine. Ženini starši se vedno potrudijo, da z mano govorijo ali nemško ali angleško, zato nikoli nisem občutila potrebe, da se nujno naučim jezika. Večino časa mešanica jezikov vseeno  povzroči stres in vedno znova si obljubim, da se bom kmalu naučila slovenščine. No, to je bolj obstranska tema, danes pišem o nečem drugem.

Nazaj na poroko v Velenju. Med pripravami na poroko je žena veliko komunicirala z Upravno Enoto, najino slovensko odvetnico, ki nama pomaga pri legalizaciji najine registracije v Sloveniji, in slovenskimi ministrstvi. Razlog za to ni le, da ne znam slovensko, sem tudi bolj lene sorte, kar se tiče formalnih obveznosti! Torej včeraj sva imeli datum določen za obred. Gostji sta se usedli v avto z nama, prevajalka je bila naročena, in matičarka naju je pričakovala.

Dva uslužbenca Upravne enote, k sta bila prisotna na obredu, sta izgledala še bolj nervozno od naju. V pripravljalnem sestanku pred nekaj dnevi naju je matičarka že vprašala, kakšen obred želiva. Všeč mi je bilo, da so bili pripravljeni vse običajne dele poročne ceremonije tudi v najin obred. No, midve sva se odločili za enostavni obred, s kratko izmenjavo prstanov – glede na to, da sem med najino prvo poroko naredila napako pri natikanju prstana, sem upala, da bom tokrat opravila bolje.

Menda sva bili prvi par, ki ga je matičarka registrirala, zato je bila malce nervozna – to je pomagalo tudi meni, da sem se pomirila. Kar zagledala sem se vanjo ali v prevajalko in razmišljala, le sta matičarka in prevajalka dober miks.

Prevajalka je bila zelo seznanjena s pravicami homoseksualcev v Sloveniji in je želela iskreno pokazat svojo podporo nama in najinemu obredu. V dogajanje je prinesla neko živahnost, kar je pomagalo ali zmedlo matičarko – nisem čisto sigurna!

Na splošno moram povedati, da je bila atmosfera v Upravni Enoti in odnos matičarke zelo odprt in prijateljski. Med obredom sem imela občutek, da so vsi želeli ceremonijo napraviti še posebno lepo za naju, še posebno zato, ker sva lezbični par. Pokazali so dodatno podporo, na zelo prijateljski način, ne pretiran in zelo prijeten.

Na kratko vse skupaj povzamem z mislijo, da bi se v Sloveniji še enkrat poročila in naslednjič “Ja” izgovorila kot “Da”.

————-

My second wedding

Yesterday, I attended a wedding- my wedding, my second one!

Well actually, it was not a wedding. It was the registration of my partnership with my partner; I prefer to call it “wedding” and “wife”.

It was our second registration because we have two nationalities and we live in neither of our home countries. The unharmonious regulations within the EU don’t recognize each other’s laws on homosexual partnerships, so we preferred to get married twice. This gives us the opportunity to celebrate with more people. The first time, we got married in Germany, now we went to Velenje, Slovenia.

I have to admit that despite the fact that I’m together with my wife for a long time and have also met her family several times, I have not managed yet to learn the Slovenian language. My wife’s parents and family always make the effort to speak to me either in German or English and so I’ve never felt the urgent need to learn the language right away. Most of the time, this causes a lot of stress to everyone while communicating and leaves me with the promise to learn it soon. This is just shortly mentioned, it is not really the topic of my column.

Back to the wedding in Velenje. In the run-up of all the preparation, my wife mainly communicated with the civil registry office, the Slovenian lawyer who helped us a lot in the legalization of our partnerships in Slovenia and the Slovenian ministry. Not only because I don’t speak Slovenian but I also tend to be more lazy! So, yesterday, our date was set. The guests were packed into the car with us, the interpreter was invited and the civil registration office was expecting us.

Two people of the registry office attended the ceremony and both seemed to be as nervous as we were, if not even more. We had been asked in our first meeting what we would have liked to include into the ceremony and I really liked the fact that they were open to all elements of civil registration. Anyhow, we decided to do a simple registration with a short intermezzo of ring exchange – especially after I messed up the ring exchange at our first wedding, I wanted to improve my gesture in this one.

Apparently, we were the first ceremony ever for the official, so she was very nervous which helped me to keep down my nervousness – I just kept staring at her or the translator wondering if this is a good or a bad mix.

The interpreter was very knowledgeable about the rights of homosexuals in Slovenia and was also very keen to show it and support us in our wedding ceremony. She brought a kind of liveliness into the ceremony which helped or distracted our official- I’m not sure!

Generally, I have to say that the atmosphere and the attitude of the registry office is very open and friendly. During the ceremony, one had the feeling that they would like to top their friendliness because we are a gay couple by showing the extra support but it went not annoyingly overboard and kept always the healthy balance.

As a resume, I would get married in Slovenia again any time, perhaps next time I can  say “Da”.

Ker pa je družina tudi čustvena vez med ljudmi, izmed naštetih človeških skupnosti najhitreje sprejema povsem z evolucijo človeštva povzročene spremembe in nove standarde medosebnega komuniciranja in povezovanja.

Z možem nama je uspelo oblikovati čustveno zelo bogato družino, v kateri sva najprej postavljala standarde, omejitve in pravila midva, vendar vedno po načelu brezpogojne ljubezni in spoštovanja vsakega člana družine kot svobodnega mislečega bitja. Z odraščanjem otrok pa smo skušali sodelovati vsi, se učili sklepati kompromise, poslušati drug drugega in se prav zaradi razlik še bolj spoštovati.

Najprej se je poročil sin in kmalu sva postala dedek oz. babica. Predlani pa nama je hčerka povedala, da se bo jeseni poročila s partnerko in ustvarila družino, žal v tujini. Ker nisva mogla biti prisotna na poroki, sva ponudila, da jima za darilo skupaj z sinovo družino kupimo prstane po njuni izbiri.

Tukaj pa se začenja veseli in zanimivi del celotne zgodbe. Celoten zaplet je nastajal zaradi privzgojenih miselnih predstav uslužbenk zlatarne in mojega prepričanja, da danes tudi v Sloveniji ni nič neobičajnega, če zlatar izdela ali proda poročne prstane za par enakega spola.

Preko interneta sta opazili v reklami zlatarskega mojstra prstana, sestavljena iz dveh obročkov, ki sta se sestavila v celoto. V tem sta verjetno videli podobnost z njuno zvezo.

Pri zlatarju sem s pomočjo dveh obročkov, enega velikosti za hčerko in drugega za njeno partnerko, naročila dva poročna prstana. Ker stanujem v drugem kraju, sem jih prosila, če me telefonsko obvestijo, ko bosta prstana narejena.

Zaradi strahu, da bi napačno gravirali sporočili v prstana, sem jih prosila, da sicer shranijo listič z napisanima besedama : Ich liebe Dich,  Ljubim te, vendar naj prstana najprej naredijo, potem pa bom naročila še gravuro.

Pogovor je potekal takole:

» Halo, gospa, prstana sta gotova in sta že pri nas v zlatarni. Se bomo sedaj dogovorili, kateri napis gre na kateri prstan:«

» Hvala za sporočilo. Na večji prstan napišite Ich liebe Dich in na manjši Ljubim te.«

» Preverjam sporočilo, na ženski prstan Ljubim te in na moškega Ich liebe Dich, kajne.«

Te besede so me za trenutek zmedle in vprašala sem: » Kaj nista oba prstana enaka?

» Seveda, le velikost je različna.«

Čez en teden zazvoni telefon, da sta prstana pripravljena za prevzem. Da ne bi hodila zastonj od doma, sem še enkrat prosila, če lahko preveri, ali sta napisa na pravem prstanu, kot smo se dogovorili.

» Seveda, na moškem prstanu piše Ich liebe dich in na ženskem Ljubim te.«

»Oprostite, mi lahko prečitate napis na večjem prstanu. In še na manjšem. »

Zelo težko sem zadrževala smeh, ker je prodajalka tako vztrajala na moškem in ženskem prstanu. Vse skupaj me je začelo zabavati in vljudno sem se zahvalila za sporočilo.

Še isti dan sem se odpeljala v zlatarno po prstana. Trgovka mi jih je ponosno pokazala in moram priznati, da sta bila prava umetnina v zlatu.

»Vidite, gospa… Na moškem prstanu je… na ženskem pa… Smo se tako dogovorili?«

Ker je bila v trgovinici še ena stranka, sem ji dala prednost, da jo postrežejo pred mano.

Ko sva ostali sami, sem ji povedala, da sem se ob delitvi na moški in ženski prstan zelo zabavala. Nič ji ne zamerim, le rada bi ji povedala, da sta prstana za dve ženski, od katerih ima vsaka pač različno debelino prstov.

Vsa bleda in potna po čelu se mi je začela opravičevati. Doslej sploh ni pomislila, nadrejeni pa je tudi niso opozorili, da življenje teče in se spreminja iz dneva v dan tudi na področju porok in družine.

Iskala je opravičila, mi zatrjevala, da ni nasprotnica istospolnih porok, da me ni imela namena užaliti, da je na to še nihče od strank ni opozoril…

Umirila sem jo, da je enak pogovor potekal tudi z njeno kolegico. Nisem ne jezna, ne užaljena in resnično cenim, da so tako skrbno in lepo naredili poročna prstana, ki bosta spomin ne le na nas, ki ju bomo podarili ampak tudi na izdelovalca, saj gre prstan v tujino.

Povsem razumem, da na vse nas zelo vplivajo naučeni vzorci razmišljanja, posebno še, kadar delamo nekaj z rutino in ob tem ne razmišljamo ustvarjalno.

Da bi se vendarle umirila, preden bi se poslovili, sem ji povedala svojo anekdoto:

» Kot mlada medicinska sestra sem morala dati injekcijo dečku, staremu 3 leta, ki ga je pripeljal v ambulanto starejši človek (po mojih takratnih standardih so bili takrat stari vsi od 60 let dalje), ki je bil rahlo sključen naprej in je hodil ob palici. Da bi fantka pomirila, sem ga vprašala, ali bi imel rad ob sebi dedka. Ko sem končala s posegom, me je moški jezno pogledal in rekel – jaz sem njegov oče.« To je bila najboljša šola, da sem sedaj zelo občutljiva pri naslavljanju ljudi.

Razkritje svoje (neheteroseksualne) spolne usmerjenosti komurkoli je za večino queerjev spremljano s tesnobnimi občutki strahu, dvomov in nezaupanja. Vsak queer ima svojo zgodbo in odnos do razkrivanja. Skoraj vsak, ki se odloči, da ne bo skrival svoje spolne usmerjenosti pred ljudmi, pa prihrani razkritje v službi ”za na konec”, ko vsi – prijatelji, družina, sosedi – že vedo, da je queer. Marsikdo okleva, da bi se razkril v službi, ker ga je strah, da bi kratkomalo izgubil službo in vir dohodka, ali pa bil žrtev nadlegovanja in diskriminacije s strani sodelavcev in nadrejenih.

Pozitivna posledica razkritja v službi je že samo dejstvo, da ti ni treba lagati o tem, kaj si delala čez vikend in s kom, zakaj moraš imeti dopust ali bolniško, ali si celo izmišljevati, da imaš fanta po imenu Janez, ko te v resnici doma čaka partnerka. Tisti, ki so razkriti v službi, so na splošno bolj sproščeni, bolj produktivni, in imajo več potencialnih možnosti navezati bolj pristne odnose s sodelavci. Na splošno mislim, da manj zakrivanja tako velikega dela življenja pomaga tudi pri komunikaciji in razumevanju drug drugega v službi.

Moja izkušnja z outiranjem v vseh sferah življenja je na splošno pozitivna. Ne obžalujem nobenega outiranja in si ne morem več predstavljati, da ne bi živela odprtega življenja. Temu je definitivno pomagalo to, da sem med tem osebnim procesom živela v državah, ki imajo bolj razvito queer gibanje kot Slovenija, kjer imajo uzakonjene prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete, in delala v organizacijah, ki imajo podobne prepovedi diskriminacije na delovnem mestu tudi v svojih internih pravilnikih. Poleg tega sem skozi čas vedno bolj samozavestno in z manj problemov živela odprto življenje tudi v zasebnem življenju.

Mislim, da je polovica razkritja spolne usmerjenosti kjerkoli in kadarkoli odvisna od človekovega lastnega odnosa do svoje seksualnosti in samega sebe. Druga polovica je odvisna od okolice in objektivnih zadržkov. Starejša kot sem, več življenjskih izkušenj odprtega življenja imam, več ljudi sem srečala, ki iz moje seksualnosti ne delajo katastrofe, in manj pomembnosti dajem svoji seksualnosti v vsakdanjih odnosih z drugimi ljudmi. Potem outiranja več niso dokazovanja lastne vrednosti ali premagovanja lastnih strahov, ampak nekaj, kar se zgodi spontano.

Kadarkoli me je kdo vprašal za nasvet, ali, kako in kdaj se razkrit, sem vedno odgovorila z vprašanji in ne z navodili. Moja zgodba je moja lastna. Razumi samega sebe in svoje potrebe, ustvari si lastno podporno mrežo in zaživi v tisti stopnji razkritosti, ki ti odgovarja.

Preden začneš načrtovati outiranje v službi:

1. Si pripravljena, da se razkriješ? Ko enkrat skočiš iz klozeta, ni več poti nazaj – zveni strašljivo, ampak jaz osebno mislim, da boj kot si odprta, manj se želiš skrivati.
2. Oceni delovno okolje. Če je homofobno ali polno nestrpnosti, le-te ne bodo izginile, ko se outiraš.
3. Je kdo drug razkrit v tvoji delovni organizaciji? Pogovori se z njimi in povprašaj o tem, kako so različni šefi in sodelavci reagirali na njihovo outiranje.
4. Če je nekdo, ki ima vpliv na tvojo službo (šef ipd), homofob, razmisli, če je smiselno, da razkriješ svojo spolno usmerjenost v tej službi.

Od takrat naprej se outiram v službi ali na intervjuju za službo, če je to potrebno. Razkritje moje spolne usmerjenosti delodajalcu mi je pomembno le zaradi pravic, ki jih zahtevam zase in za svoje partnerstvo.

V obdobjih, ko nisem imela partnerke, mi je bilo manj pomembno, da se razkrijem šefu ali kadrovski službi še preden začnem s službo. Ko sva se s Steff poročili, sem brez problemov sprožila postopek priznavanja civilne partnerke v kadrovski službi.  Sicer najina spolna usmerjenost in najina veza ni bila ravno skrivnost (delali sva v isti organizaciji), saj ne skrivava svojih življenj pred sodelavci. Kot Steff pravi: ”Ne razglašam, ampak tudi ne skrivam.” Najini delovni enoti sta nama celo naredili interno proslavitev poroke.

Med intervjujem za službo se ne outiram iz nobenega posebnega aktivističnega razloga. S Steff sva odgovorni druga za drugo in sprejetje nove službe v mednarodni organizaciji pomeni selitev za najino družino. Zaradi tega želiva obe jasno vedeti, če bodoči delodajalec priznava istospolne partnerje svojih delavcev – pri večini to vpliva na višino dodatkov pri plači in na višino bonusa, ki ga nov delavec prejme ob začetku delovnega razmerja. Res je tudi, da nobena od naju več ne želi biti zaposlena za delodajalca, ki ne bi prenesel queer zaposlene, saj obe živiva odprto življenje tudi v službi. Že zaradi tega delava v EU in mednarodnih organizacijah.

In obe sva se vsaka zase odločili, da nekako spontano vpleteva v intervjuje za službo tudi razkritje, da imava partnerko istega spola. Na tak način ne postaviva sogovornika v zadrego, vseeno pa pretestiraš klimo v bodočem delovnem timu.

Na primer: ”…Prav imate, imam zelo večjezično življenje. Ne samo, da sem Slovenka in govorim slovensko in srbsko/hrvaško, živim na Švedskem in znam osnove švedščine, delam v angleško govoreči organizaciji, povrhu vsega tega pa je moja žena Nemka – z njeno družino govorim nemško, z ženo pa angleško.”

Ali pa: ”… Ja, seveda sem se pripravljena preseliti v Švico, če dobim to delovno mesto. V Ženevi bo s svojim strokovnim profilom tudi moja žena lažje našla službo in obe sva mnenja, da je selitev v Ženevo dober korak za najino družino.”

… in s tem zadnjim odgovorom sem tudi dobila novo službo

Da sta švedska družba in življenjski ritem tako drugačna od Amerike, sem razumela šele, ko so rezultati obveznega letnega zdravniškega pregleda pokazali, da sta se mi krvna slika in kondicija bistveno izboljšali že tekom prvega leta bivanja v Stockholmu. Kakor da sem se z bivanjem na Švedskem regenerirala. Če ne bi bila odšla iz ZDA in izkusila sprememb na sami sebi, bi težje razumela, da je življenje v ZDA res tako hitro, izčrpljujoče in stresno za posameznika.

Zagotovo k manjšemu osebnemu stresu prispeva način, na kateri Švedi komunicirajo med sabo. Večina Švedov se izogiba konfrontaciji, odločitve se sprejemajo s konsenzom cele skupine ljudi, in ena največjih družbenih vrednot je strmenje k zmernosti – tisti švedski princip »lagom«, ki ga opisuje vsak turistični vodič. Družbeni odnosi so zato manj stresni in počasnejši v primerjavi z mojo izkušnjo ZDA. Ljudje so tudi dosti bolj tolerantni do drugačnih od sebe.

Švedi so ponosni na svoje principe demokracije, diplomacije in strpnosti do drugačnih od sebe. Zato me je presenetilo, ko sem ugotovila, da je Švedska druga najbolj nadzorovana država v Evropi (le Velika Britanija ima več sredstev in tehnologije javnega nadzora). Zasebnost ima za Švede čisto drugačen pomen – kako jo razumejo, mi še vedno ni čisto jasno. Vsi deli človekovega življenja so vezani na osebno matično številko – na njo je vezan tvoj naslov, bančni podatki, medicinska kartoteka, zaposlitev, šola, telefonska naročnina, podatki o zakonskem stanu in o družini, podatki o plači.

Po življenju v ZDA, kjer je številka socialnega zavarovanja (»social security number«) bolj varovana osebna skrivnost od številke kreditne kartice, se mi je zdelo komično, da si brez matično številke ne bi mogla sposodit niti DVDja v videoteki. Na Švedskem lahko na spletni strani odgovornega državnega urada preveriš, koliko zasluži katerikoli prebivalec, in veliko podatkov o njegovi identiteti, naslovu in starih naslovih in družinskih članih. Vsakršni podatki o državljanih so javno dostopni; seveda ima država več informacij kot javnost. Zasebnosti v mojem razumevanju besede ni. Hkrati te, za razliko od ZDA, država pusti pri miru in te ne spominja na to, koliko ve o tebi, dokler se le obnašaš po nekih družbenih pričakovanjih.

Švedi so tudi zelo ponosni na pravico do svobodnega izražanja. Obenem veliko Švedov živi po pravilu – odraščanje, šola, enoletno potovanje po svetu, univerza, poroka, otroci, služba, upokojitev. Švedi veliko časa preživijo s svojimi družinami in sorodniki ter prijatelji. Presenetilo pa me je, da so zelo zaprti za sklepanje novih poznanstev, ko so enkrat iz univerzitetnega študija. Več različnih ljudi mi je reklo, da so si za časa šole in študija nabrali nek krog prijateljev, in da če želijo negovat ta prijateljstva, enostavno nimajo časa za navezovanje novih, enako globokih stikov. Po eni strani sta pozornost in osebna angažiranost v prijateljstvih naredili name velik vtis, po drugi pa se mi je zdelo zabavno, da Švedi v svoji zmernosti omejujejo velikost svojega kroga bližnjih ljudi. Tak koncept tvorjenja skupnosti mi je bil do življenja na Švedskem nepoznan.

Imam enega prijatelja na Švedskem. Odprta mi je cela družabna mreža njegovih poznanstev, poznanstev njegove žene, in njegove družine.

Hitro sem ugotovila, da sem to osebno svobodo doživljala in cenila drugače kot Američani, ki so odrasli v lastni družbi. Ker so posameznikovi interesi vedno bolj pomembni od družbenih, je v ZDA pomanjkanje neke splošne empatije do sočloveka. To družbeno razbitost sem doživljala v nizki kvaliteti medčloveških odnosov in plitkosti medosebne komunikacije. (Tisti tipični američanski pozdrav ”How are you doing?” v resnici ne pričakuje iskrenega odgovora in ko nov znanec reče “Let’s have dinner some time” veš, da se večerja ne bo zgodila, ker je povprečen Američan čisto preveč zaposlen z lastnim življenjem, da bi vlagal v zasebne medosebne odnose – ”business networking” s potencialnimi poslovnimi stiki je nekaj drugega.)

Naenkrat sem pogrešala občutek pripadnosti neki skupnosti. Moja prva rešitev je bila, da sem poiskala razne skupine ljudi, s katerimi sem imela nekaj skupnega: sošolce iz podiplomskega študija, begunce iz bivše Jugoslavije v mestu, kjer sem živela, aktivistične skupine, ki so se delale na projektih, ki so mi bili blizu, queer skupine, ki so se ukvarjale s športom, umetnostjo, itd. Čez čas sem ugotovila, da so te skupine pomagale izražati moje identitete in osebna prepričanja, niso pa ustvarjale skupnosti z drugimi. Definirale so se v razlikovanju do drugih, in te skupine so tvorili skupinski interesi, ki so prej kot slej butnili ob mnenja neke druge skupine. Ta ”mi vemo bolje” od drugih odnos pa je bilo točno to, kar me je odbijalo od družbenih odnosov v Sloveniji.

Začela sem tudi razumeti, zakaj je v Ameriki članstvo v cerkvah, v političnih strankah, v športnih aktivnostih, v vojski, v volonterskih dejavnostih, tako velik del ameriške identitete. In začela sem razumeti, zakaj so socialni projekti in gibanja, ki poskušajo ljudi vzpodbuditi, da se povežejo med sabo v soseskah (”community building”), v Ameriki smatrani za radikalne in politično nevarne.

Brez take pripadnosti bi posameznik v ZDA ostal sam in postal Nepomemben. Te slepe pripadnosti so mini ideologije, ki potem postanejo vzkliki patriotizma, morale, etike, vojskovanja v tuji državi v imenu svobode doma, ukinjanja zdravstva in šolstva za zmanjšanje davkov najpremožnejših, ter nestrpnosti do drugačnosti.

Na koncu sem si v Ameriki skupnost ustvarila sama, ne zaradi skupnih interesov s prijatelji, ampak preko čisto osnovnega spoštljivega odnosa do vsakega človeka. Del mojega osebnega življenja so postali tisti, ki so spoštovali razlike med nami in so sprejemali druge v njihovi različnosti. Zanimivo, veliko več takih ljudi sem našla med emigranti, ki so se priselili v ZDA, kot med Američani samimi.

Ustvarila sem si svojo skupnost prijateljev in znancev (”community”), razmišljala o sprejemanju drugačnosti na drug način, ter začela razmišljati o zasebnosti v družbi (in nadzoru v njej) na bolj političen način. In na koncu sem se odselila, ker mi ameriška družba kot lezbijki in izobraženi ”vesoljki” (”alien” oz. tujki) z vso osebno svobodo ni nudila tudi ene civilizirane, moderne družbene skupnosti.

Tudi po tem, ko smo se iz mesta odselili na podeželje, mi je spomin na sosedo na oknu dobesedno uteleševal tesnobne občutke, ki jih povezujem z življenjem v (miselno) mali skupnosti in z miselnostjo v Sloveniji. (Na vasi ni bilo nič boljše; ženske v vasi so na primer mamo skritizirale, ker nosi kopalke med delom v lastnem vrtu, oče pa je permanentno dobil imidž ubogega podeželskega fanta, ki se je na svojo nesrečo poročil z meščanko, s katero zemlje in hiše ne upravlja na isti način kakor ostali na vasi.)

Da se razumemo: mislim, da je super, če poznaš vse sosede, in se lahko v stiski obrneš nanje ter si sposodiš pozabljeno vrečko klinčkov ali za pomoč pri kidanju snega. Kar me moti, je medosebna dinamika, ki jo Slovenci gojimo med sabo. Druga plat medosebnih odnosov so pričakovanja, primerjanja in prepričanja, da lahko drugače in bolje (!) naredimo stvari, ki jih delajo drugi, da bolj od drugih vemo, kaj sploh bi morali delati, misliti in kako živeti – in da o tem tudi na veliko govorimo.

Gledano nazaj sem si zaradi tega občutka vsiljenih medosebnih pričakovanj in družbenih komentarjev že od malega želela več zasebnosti in iskala lastno samostojno identiteto, stran od take ”skupnosti” in družbe.

Ženevsko jezero z okolico

Selitev v Švico mi že tri tedne pred selitvijo vzbuja nek zmeden love-hate odnos do švicarskih navad. Švicarska družba deluje kot dobro navita švicarska ura. Javne storitve so učinkovite, okolje je zelo lepo urejeno, ljudje izkazujejo prijetno mešanico prijaznosti in zadržanosti. Okolica Ženeve je polna malih vasi z vinogradi in tudi mesto samo je manjše od mest, v katerih sem do sedaj živela. Od začetka sem se morala sploh privaditi na idejo, da se seliva v mesto, ki ima manj prebivalcev od domačega Velenja ter v državo, kjer raje plačujejo z gotovino kot karticami in elektronskimi transakcijami.

Javno življenje je urejeno tako, da se zanesejo na poštenost ljudi. Ko v Ženevi ali okolici stopiš na avtobus ali vlak, ni potrebno pokazati vozovnice. V enourni parkirni coni v avtomobilu nastaviš papirnato uro, ki prikazuje čas prihoda na parkirni prostor. Med nakupom v trgovini s prenosnim skenerjem skeniraš izbrane izdelke in na blagajni plačaš skupno vsoto. Stanovanjske najemne pogodbe pregleduje občina, da prepreči zaračunavanje oderuških najemnin. Švica ima zelo dober zakon o istospolnih partnerstvih. Brez zapletov priznava najino poroko iz Nemčije (za razliko od Slovenije, ki ne predvideva, da bo kak Slovenec kdaj sklenil istospolno partnerstvo tudi v tujini). Zdravstveno zavarovanje za otroke do 18 leta je praktično zastonj in pokriva stroške polnega zdravstvenega varstva. Kakor, da bi zavrtel čas nazaj in pristal v neki idili iz naslovnice Milka čokolade ali iz pripovedke o Heidi. Ob obisku se počutiš udobno, varno, civilizirano.

Druga plat Švice pa je ta, da imajo življenje do podrobnosti urejeno s pravili. Izgled javnih površin (višine rezanih dreves in grmovja) so določene z občinskimi odloki. Kršitve pri koriščenju javnih storitev (prekoračitev časa parkiranja, vožnja z avtobusom brez vozovnice, itd) je kaznovana z visokimi denarnimi kaznimi. Prehitra vožnja z avtomobilom je poleg odvzema vozniškega dovoljenja kaznovana z denarno kaznijo, ki se računa z odstotkom letnega osebnega dohodka (nimajo predpisano vsoto kazni, kot pri nas).

Prepovedano uničevanje pohištva in počivanje nog na sedežih

Ko sva s Steff podpisovali najemno pogodbo za novo stanovanje, sva v aneksu prebrali celo vrsto določil in prepovedi pri uporabi stanovanja, kleti, parkirišča ali skupnih zelenih površin v okolici bloka. Na balkon ne smeva postaviti ražnja ali velikih predmetov (rastlin ali božičnih okraskov), ki bi porušili zunanjo estetiko bloka. Na balkonu tudi ne smeva sušiti perila ali preko ograje stresati preprog ali prtov.

Da sva lahko podpisali najemno pogodbo za stanovanje, sva poleg običajnih stvari morali predložiti tudi dokazilo o kavciji v višini treh mesečnih najemnin ter o stanovanjskem in socialnem zavarovanju za najino gospodinjstvo. Zavarovanje za družbeno odgovornost pokriva vso škodo, ki jo po nesreči povzročiva drugi osebi oz. poškodujeva njegovo lastnino. Vsak prebivalec Švice mora imeti poleg ostalih tudi obe predhodno navedeni zavarovanji. To je zagotovilo za povrnitev nenamerno povzročene škode, ki se zgodi v vsakdanjem življenju.

Najina selitvena agentka je življenje v Švici opisala z besedami: ”Obožujem življenje v Švici. Je fašistična država, ampak življenje je udobno. Če nekaj ni prepovedano, je skoraj gotovo predpisano. Država ima celo vrsto pravil in zbira vse mogoče podatke o prebivalcih. Državni aparat je zato zelo operativen in učinkovit.”

Nekatera švicarska pravila so mi logična. (Morda smo Slovenci po običajih bolj podobni Švicarjem, kot sem si mislila.) Kljub temu, da verjamem, da vsi predpisi in norme obnašanja prinašajo med ljudi neko vrsto ravnovesja, se počutim nenavadno. Vzrok teh občutkov lahko iščem v dejstvu, da sem do sedaj živela v treh državah, kjer sem družbo, skupnost in zasebnost sprejemala in doživljala na povsem drugačen način. Zaenkrat še mislim, da je vse, kar prispeva k višjemu življenjskemu standardu, mogoče doseči na osnovi medosebnih usklajevanj in z osebnim prispevkom vsakega posebej – torej pravila prespevajo k temu. Bom videla, kaj si bom mislila o družbi, ko bova tam enkrat nekaj časa tudi živeli….

Steff že nekaj dni trikrat na dan testira za ovulacijo. Telesni znaki kažejo na to, da bo ovulacija kmalu. Jaz skačem v lekarno po ovulacijske teste ter sprašujem, kdaj je Steff nazadnje šla na vodo.

Z ovulacijskega testa se končno zasmeji smeško. Oploditev se mora narediti 12-24 po pozitivnem testu. Moja naloga je, da zorganiziram vso logistiko obiska klinike. Že od prvega meseca potovanj se kličem za »vodjo logistike«.

Najprej je treba poklicati kliniko, da se dogovorimo za termin. Ups, klinika je za danes že zaprta, pustim sporočilo: Steffino ime, datum rojstva, čas zadnjega negativnega testa, čas pozitivnega testa, dan v Steffinem ciklusu, priletiva jutri pozno dopoldne, v Kopenhagnu ostaneva do štirih zvečer, prosim za termin, see you tomorrow!

Potem takoj na internet, kupit letalski karti. Ker kupujeva za 12 ur vnaprej, se lahko takoj tudi čekirava.

Steff medtem pripravi nahrbtnik za potovanje. Poleg the usual še spodnje hlačke za preobleči in danske krone, ki so nama ostale s prejšnjega obiska Kopenhagna.

Nagradim naju z naročilom taksija za zjutraj. Kdo bi se vozil na letališče z avtobusom.

Pred spanjem še vsaka od naju sporoči šefoma, da naju jutri ne bo v službo.

The Day

kopenhagensko letališče

9:00 – Od doma se odpraviva uro pred letom. Medtem ko se voziva v taksiju, se odprejo uradne ure na kliniki. Potrdim čas najinega obiska.

Na varnostni kontroli že dolgo več ne piskava na telesnih skenerjih in tudi najine torbe letijo čez kontrolo. Sva že strenirani, kako pakirati za enodnevni izlet na Dansko.

10:00 – Let med Stockholmom in Kopenhagnom je dolg samo slabih 50 minut. Sprehodiva se mimo ljudi, ki čakajo prtljago, skočiva na metro in prispeva v mesto čez 20 minut.

12:00 – Uro in pol do najinega termina. Po najini tradiciji se usedeva v Baresso kavarno na kraljevem trgu. Vsak obisk Kopenhagna me spomni na to, da je na Švedskem chai latte presladek in danish pecivo neavtentično.

Čakalnica

13:15 – Na kliniko prispeva 15 minut prezgodaj. Ne zaradi nervoze, bolj zaradi nemške točnosti … Po tem, ko sva ob drugem obisku brezglavo odkorakali iz klinike in pozabili plačati, zdaj deloma za šalo plačam kar ob vstopu. Pri receptorki visi ogromna skupinska slika otrok, ki so se rodili po oploditvi na kliniki.

Čakalnica je udobna in polna danskega dizajn pohištva. Ob vsakem obisku Steff začne diskusijo, zakaj so se na stene odločili dati razne portrete krav na paši. Jaz ne vidim simbolike, le verjetnost, da so bile slike kupljene pri prijatelju ali donirane.

13:30 – Babica pride po naju. Od štirih obiskov sva imeli tri različne babice. Že imava najino najljubšo, danes je spet tukaj! V sobi naju posede na kavč, preko iPoda se sliši mirna glasba. Soba ne izgleda medicinsko sterilno.

Kako sva danes? Kako se počutiva ob ponovnem poskusu? Imava kakšna vprašanja? Ob najini kartoteki je zataknjena tudi brizgalka sperme s katetrom v ovitku.

Čas za oploditev. Ob steni sobe je velika ravna ginekološka miza, polna vzglavnikov, z brisačo in deko. Najprej hiter pregled, potem vstavitev spekuluma, vstavitev katetra – in potem mi je dovoljeno potisniti spermo preko katetra.

Babica Steff pokrije, udobno namesti na mizo, naju pozdravi in zaželi, da se več ne vidimo. Vležem se ob Steff na mizo in lahko skupaj počivava 30 minut.

Medtem ko čakam na Steff, si ogledujem oglasno desko v recepciji. En nov listek od Nemke iz Hannovra, ki išče kontakt z drugimi klientkami klinike.

14:10 – Čas za sprehod po marini, pravkar so postavili božični sejem. Morda najdeva kaj za novoletna darila. Greva še kam na kosilo? Danska hrana nama bolj odgovarja od švedske.

17:00 – Že na letalu domov. Brez posebnosti.

18:00 – Pripravljava večerjo. Steff se sprošča na kavču.

Day plus 1

Med 4:00 in 5:00 – Steff spet v polsnu meri temperaturo. Kasneje jo zapiše v svoj zvezek.

Odštevava 15 dni po oploditvi, da Steff opravi test nosečnosti – če medtem ne dobi menstruacije. Kliniki sporočiva rezultat v vsakem primeru. Po zakonu morajo namreč nadzorovati, koliko otrok je spočetih od istega donorja.

Že urejanje priznavanja najine sklenjene partnerske veze iz Nemčije, vsakič na novo v vsaki državi, kamor se preseliva, je zamudno in komplicirano (o tem kdaj drugič). Za svetovanje sva že zdaj najeli odvetnika tako v Nemčiji kot v Sloveniji.  Pri pravnem urejanju starševskih pravic za najine bodoče otroke ne želiva nobenih problemov, ki nastanejo, ko zakoni ščitijo donorja bolj od nebiološke mame in družinske enote z dvemam mamicama.

Biti starš je za naju zelo resna odgovornost in nobena od naju si ne predstavlja, da bi odločanje o otroku naslednjih 18 let delili še z dodatnimi osebami. Pravno gledano bo oče najinih otrok neznan. Jaz osebno se tako kot nebiološka mama počutim manj neudobno, ko bomo po rojstvu otroka skupaj zaživeli kot družina in ko bova poskušali urejati moje starševske pravice.

Trenutno živiva na Švedskem, kjer bi me v praksi tudi brez starševskih pravic na papirju priznali kot starša najinega otroka. Kmalu se seliva v Švico, kjer je podobno za tiste pare, ki imajo formalno sklenjeno partnersko zvezo. Torej živiva v državah, ki varujejo najine starševske pravice. Ampak želiva imeti enake pravice kot katerikoli strejt par z otroki. Želiva, da imava obe starševske pravice kjerkoli in da je najina družina pravno zavarovana.

Tukaj nama gre konkretno na roko nemški zakon, po katerem lahko kot življenjska sopotnica brez problemov posvojim otroke, ki se rodijo za časa najine zveze.  Ta postopek se še bolj poenostavi, če gre Steff rodit v Nemčijo. Ko bo ta pravni postopek končan, bova na otrokovem rojstnem listu kot starša vpisani obe. Kljub temu je zaenkrat še pravno vprašljivo, če bom kot mati v tujini rojenega otroka, le-tega lahko vpisala v slovensko knjigo državljanov. Ko pride čas za to, bova najini odvetnici v Ljubljani dali treti zanimiv oreh …

Naslednjič: Obisk klinike