Gostujoča avtorica 
Družina, varstvene in izobraževalne ustanove na različnih nivojih, družba v širšem smislu in nenazadnje vera poskušajo vsak zase dati odraščajočemu otroku čim več navodil in vrednostnih ocen, kaj je moralno, etično, prav, narobe, dobro, slabo, pametno, neumno in še bi lahko naštevala. Mnogi med njimi želijo na ta način vplivati nanj predvsem, ker ga vidijo kot objekt in svojega sedanjega in bodočega člana te skupnosti.
Ker pa je družina tudi čustvena vez med ljudmi, izmed naštetih človeških skupnosti najhitreje sprejema povsem z evolucijo človeštva povzročene spremembe in nove standarde medosebnega komuniciranja in povezovanja.
Z možem nama je uspelo oblikovati čustveno zelo bogato družino, v kateri sva najprej postavljala standarde, omejitve in pravila midva, vendar vedno po načelu brezpogojne ljubezni in spoštovanja vsakega člana družine kot svobodnega mislečega bitja. Z odraščanjem otrok pa smo skušali sodelovati vsi, se učili sklepati kompromise, poslušati drug drugega in se prav zaradi razlik še bolj spoštovati.
Najprej se je poročil sin in kmalu sva postala dedek oz. babica. Predlani pa nama je hčerka povedala, da se bo jeseni poročila s partnerko in ustvarila družino, žal v tujini. Ker nisva mogla biti prisotna na poroki, sva ponudila, da jima za darilo skupaj z sinovo družino kupimo prstane po njuni izbiri.
Tukaj pa se začenja veseli in zanimivi del celotne zgodbe. Celoten zaplet je nastajal zaradi privzgojenih miselnih predstav uslužbenk zlatarne in mojega prepričanja, da danes tudi v Sloveniji ni nič neobičajnega, če zlatar izdela ali proda poročne prstane za par enakega spola.
Preko interneta sta opazili v reklami zlatarskega mojstra prstana, sestavljena iz dveh obročkov, ki sta se sestavila v celoto. V tem sta verjetno videli podobnost z njuno zvezo.
Pri zlatarju sem s pomočjo dveh obročkov, enega velikosti za hčerko in drugega za njeno partnerko, naročila dva poročna prstana. Ker stanujem v drugem kraju, sem jih prosila, če me telefonsko obvestijo, ko bosta prstana narejena.
Zaradi strahu, da bi napačno gravirali sporočili v prstana, sem jih prosila, da sicer shranijo listič z napisanima besedama : Ich liebe Dich, Ljubim te, vendar naj prstana najprej naredijo, potem pa bom naročila še gravuro.
Pogovor je potekal takole:
» Halo, gospa, prstana sta gotova in sta že pri nas v zlatarni. Se bomo sedaj dogovorili, kateri napis gre na kateri prstan:«
» Hvala za sporočilo. Na večji prstan napišite Ich liebe Dich in na manjši Ljubim te.«
» Preverjam sporočilo, na ženski prstan Ljubim te in na moškega Ich liebe Dich, kajne.«
Te besede so me za trenutek zmedle in vprašala sem: » Kaj nista oba prstana enaka?
» Seveda, le velikost je različna.«
Čez en teden zazvoni telefon, da sta prstana pripravljena za prevzem. Da ne bi hodila zastonj od doma, sem še enkrat prosila, če lahko preveri, ali sta napisa na pravem prstanu, kot smo se dogovorili.
» Seveda, na moškem prstanu piše Ich liebe dich in na ženskem Ljubim te.«
»Oprostite, mi lahko prečitate napis na večjem prstanu. In še na manjšem. »
Zelo težko sem zadrževala smeh, ker je prodajalka tako vztrajala na moškem in ženskem prstanu. Vse skupaj me je začelo zabavati in vljudno sem se zahvalila za sporočilo.
Še isti dan sem se odpeljala v zlatarno po prstana. Trgovka mi jih je ponosno pokazala in moram priznati, da sta bila prava umetnina v zlatu.
»Vidite, gospa… Na moškem prstanu je… na ženskem pa… Smo se tako dogovorili?«
Ker je bila v trgovinici še ena stranka, sem ji dala prednost, da jo postrežejo pred mano.
Ko sva ostali sami, sem ji povedala, da sem se ob delitvi na moški in ženski prstan zelo zabavala. Nič ji ne zamerim, le rada bi ji povedala, da sta prstana za dve ženski, od katerih ima vsaka pač različno debelino prstov.
Vsa bleda in potna po čelu se mi je začela opravičevati. Doslej sploh ni pomislila, nadrejeni pa je tudi niso opozorili, da življenje teče in se spreminja iz dneva v dan tudi na področju porok in družine.
Iskala je opravičila, mi zatrjevala, da ni nasprotnica istospolnih porok, da me ni imela namena užaliti, da je na to še nihče od strank ni opozoril…
Umirila sem jo, da je enak pogovor potekal tudi z njeno kolegico. Nisem ne jezna, ne užaljena in resnično cenim, da so tako skrbno in lepo naredili poročna prstana, ki bosta spomin ne le na nas, ki ju bomo podarili ampak tudi na izdelovalca, saj gre prstan v tujino.
Povsem razumem, da na vse nas zelo vplivajo naučeni vzorci razmišljanja, posebno še, kadar delamo nekaj z rutino in ob tem ne razmišljamo ustvarjalno.
Da bi se vendarle umirila, preden bi se poslovili, sem ji povedala svojo anekdoto:
» Kot mlada medicinska sestra sem morala dati injekcijo dečku, staremu 3 leta, ki ga je pripeljal v ambulanto starejši človek (po mojih takratnih standardih so bili takrat stari vsi od 60 let dalje), ki je bil rahlo sključen naprej in je hodil ob palici. Da bi fantka pomirila, sem ga vprašala, ali bi imel rad ob sebi dedka. Ko sem končala s posegom, me je moški jezno pogledal in rekel – jaz sem njegov oče.« To je bila najboljša šola, da sem sedaj zelo občutljiva pri naslavljanju ljudi.