Martis Šefu in sodelavcem prve redne službe po univerzitetni diplomi sem se razkrila (”outirala”) kot lezbijka v prvem letu po začetku službe. Od takrat ne skrivam svoje spolne usmerjenosti v službi ali v intervjujih za nove službe.
Razkritje svoje (neheteroseksualne) spolne usmerjenosti komurkoli je za večino queerjev spremljano s tesnobnimi občutki strahu, dvomov in nezaupanja. Vsak queer ima svojo zgodbo in odnos do razkrivanja. Skoraj vsak, ki se odloči, da ne bo skrival svoje spolne usmerjenosti pred ljudmi, pa prihrani razkritje v službi ”za na konec”, ko vsi – prijatelji, družina, sosedi – že vedo, da je queer. Marsikdo okleva, da bi se razkril v službi, ker ga je strah, da bi kratkomalo izgubil službo in vir dohodka, ali pa bil žrtev nadlegovanja in diskriminacije s strani sodelavcev in nadrejenih.
Pozitivna posledica razkritja v službi je že samo dejstvo, da ti ni treba lagati o tem, kaj si delala čez vikend in s kom, zakaj moraš imeti dopust ali bolniško, ali si celo izmišljevati, da imaš fanta po imenu Janez, ko te v resnici doma čaka partnerka. Tisti, ki so razkriti v službi, so na splošno bolj sproščeni, bolj produktivni, in imajo več potencialnih možnosti navezati bolj pristne odnose s sodelavci. Na splošno mislim, da manj zakrivanja tako velikega dela življenja pomaga tudi pri komunikaciji in razumevanju drug drugega v službi.
Moja izkušnja z outiranjem v vseh sferah življenja je na splošno pozitivna. Ne obžalujem nobenega outiranja in si ne morem več predstavljati, da ne bi živela odprtega življenja. Temu je definitivno pomagalo to, da sem med tem osebnim procesom živela v državah, ki imajo bolj razvito queer gibanje kot Slovenija, kjer imajo uzakonjene prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete, in delala v organizacijah, ki imajo podobne prepovedi diskriminacije na delovnem mestu tudi v svojih internih pravilnikih. Poleg tega sem skozi čas vedno bolj samozavestno in z manj problemov živela odprto življenje tudi v zasebnem življenju.
Mislim, da je polovica razkritja spolne usmerjenosti kjerkoli in kadarkoli odvisna od človekovega lastnega odnosa do svoje seksualnosti in samega sebe. Druga polovica je odvisna od okolice in objektivnih zadržkov. Starejša kot sem, več življenjskih izkušenj odprtega življenja imam, več ljudi sem srečala, ki iz moje seksualnosti ne delajo katastrofe, in manj pomembnosti dajem svoji seksualnosti v vsakdanjih odnosih z drugimi ljudmi. Potem outiranja več niso dokazovanja lastne vrednosti ali premagovanja lastnih strahov, ampak nekaj, kar se zgodi spontano.
Kadarkoli me je kdo vprašal za nasvet, ali, kako in kdaj se razkrit, sem vedno odgovorila z vprašanji in ne z navodili. Moja zgodba je moja lastna. Razumi samega sebe in svoje potrebe, ustvari si lastno podporno mrežo in zaživi v tisti stopnji razkritosti, ki ti odgovarja.
Preden začneš načrtovati outiranje v službi:
- Si pripravljena, da se razkriješ? Ko enkrat skočiš iz klozeta, ni več poti nazaj – zveni strašljivo, ampak jaz osebno mislim, da boj kot si odprta, manj se želiš skrivati.
- Oceni delovno okolje. Če je homofobno ali polno nestrpnosti, le-te ne bodo izginile, ko se outiraš.
- Je kdo drug razkrit v tvoji delovni organizaciji? Pogovori se z njimi in povprašaj o tem, kako so različni šefi in sodelavci reagirali na njihovo outiranje.
- Če je nekdo, ki ima vpliv na tvojo službo (šef ipd), homofob, razmisli, če je smiselno, da razkriješ svojo spolno usmerjenost v tej službi.
Tudi jaz sem bila in sem do sedaj v vseh sferah outirana in (še) nisem imela negativne izkušnje z razkrivanjem svoje spolne usmerjenosti. Je pa res, da me nekoliko skrbi kako bo, ko dobim službo na področju, ki ga študiram… Hodim namreč na Pedagoško fakulteto in če bo Boginja dala (:P), bom slej ko prej dobila službo kot učiteljica biologije in/ali gospodinjstva. Večkrat slišim skrbi lezbijk in gejev, ki imajo pedagoško usmerjeno službo, češ da v službi niso outirani, ker… pač vsak ima svoje razloge. Če povem po resnici, si sploh ne predstavljam več, da ne bi celemu svetu dajala dnevno vedeti, da me pač (kot je napisala Martis) doma čaka punca/žena. Moja logika je: če bom jaz mislila, da biti lezbijka ni OK, bodo tudi ostali tako mislili. Mislim, da je pri razkrivanju spolne identitete pomemben tudi način, na katerega se razkriješ. Jaz večinoma to omenim čisto by the way, da oseba/e poleg mene sprva niti ne dojame kaj sem povedala. Če deluje zmedeno, pa ji dam “the look”, ki deluje v smislu “a je mogoče kej narobe?!” in nadaljujem s pogovorom.
It works every time.